Pot na najbolj znan gorski prelaz v Sloveniji začnemo v Kranjski Gori ali njeni okolici. Ena od možnosti  je, da krenemo iz 4 kilometre oddaljenega Gozd Martuljka in se do Kranjske Gore peljemo po Kolesarski poti Jureta Robiča D-2.

V Kranjski Gori zavijemo proti Vršiču in najprej prispemo do jezera Jasna, po slabem kilometru pa do mostu čez reko Pišnico. Ker smo se odločili, da se na Vršič podamo z gorskimi kolesi, pred mostom zavijemo levo. Proti Krnici kolesarimo po gozdno-peščeni poti vzdolž struge Velike Pišnice. Ker je narava tu neverjetno fotogenična, si za pot vzemimo malce več časa. Prizori, ujeti v fotoaparat, so osupljivo lepi.

Do Koče v Krnici nas čaka dobrih pet kilometrov poti, ki se rahlo vzpenja. Občasno moramo premagati nanose hudourniškega kamenja, proti koncu pa vzpon doseže tudi 15 odstotkov. Do Koče v Krnici, ki stoji na nadmorski višini 1.113 m, premagamo že 250 višinskih metrov. Pred nadaljevanjem poti si tu lahko privoščimo dober štrudelj. Iz Krnice se vrnemo do križišča, kjer zavijemo levo, prečkamo Pišnico in se vzpnemo do 3. serpentine glavne ceste na Vršič, po kateri tudi nadaljujemo. 

Kmalu po 16. od skupno 24 serpentin, pri Tonkini koči, zavijemo levo, na staro vojaško pot. Če je glavna cesta, sploh ob vikendih, zelo prometna, hrupna, se bomo tu kar naenkrat znašli v objemu gozdnega miru. Mirna razgledna pot se zlagoma dviguje in nas pripelje do najvišje točke, do Poštarskega doma na Vršiču, na 1.688 m.n.v. 

Vozna podlaga se menja, od gozdne, peščene, do skalnate. Pot je prelepa, a je morda nekajkrat bolj varno kolo preriniti mimo skal oziroma malce bolj izpostavljenih mest. Ponujajo se nam pravljični razgledi in če prej v prisojnikovem skalovju nismo mogli razbrati obraza znamenite Ajdovske deklice, se tu zgoraj z njo znajdemo iz oči v oči.  

V kolikor se ne odločimo za postanek pri Poštarskem domu, nadaljujemo in pot začne zavijati desno okoli hriba. Rahlo se spušča do križišča, kjer se nam odpre pogled na Malo Mojstrovko in melišče pod njo. 

Spustimo se do Tičarjevega doma, kjer naredimo krajšo pavzo. Naužijemo se gorskih pogledov in zraka, nato se spustimo na cesto oz. cestni prelaz na 1.611 m.n.v. Na dan našega obiska je doživel prometni kolaps. Očitno so kolesarji, ki so v nasprotju z nami nadaljevali pot po asfaltirani cesti, imeli na vzponu kar dosti motorizirane družbe. Razlog je bil verjetno v čudovito sončnem dnevu.

Za spust imamo dve možnosti: 

Lahko se vrnemo po peščeni poti nad Tičarjev dom, na razpotju zavijemo levo, okoli hriba, še enkrat pozdravimo Ajdovsko deklico in se spustimo po stari cesti, po kateri smo prišli. Spust je atraktiven, le na nekaj slabše prehodnih predelih je treba biti pozoren in morda bolje sestopiti s kolesa. 

Druga možnost je, da se s prelaza spustimo po asfaltirani cesti do tretje serpentine, kjer upočasnimo, da ne zgrešimo odcepa za gozdno pot ob Pišnici. Vsekakor pa je pot možno nadaljevati naprej po cesti do Jezera Jasne in Kranjske gore.

Ko prispemo do jezera Jasna, prek Kranjske Gore nadaljujemo po Kolesarski poti Jureta Robiča D-2 v smeri mejnega prehoda Rateče. Na odcepu za Planico zavijemo levo, kjer si ogledamo veličastne smučarske skakalnice. Velika verjetnost je, da bomo naleteli na trening kakšne od reprezentanc, ki tudi poleti radi trenirajo v Planici. Asfaltirana cesta se tu konča in do Tamarja vodita dve makadamski poti, a najprej moramo prečkati širok hudourniški nanos kamenja. Odločimo se za desno, bolj naravno in manj utrjeno pot, ki je pozimi namenjena progi za smučarski tek. Vrnili se bomo po levi, ki je v vseh letnih časih namenjena pešačenju. Do doma v Tamarju se v 3,5 km vzpnemo za cca 180 m. 

Ko se na povratku pripeljemo do Planice, lahko zavijemo z asfaltne ceste na majhno raziskovanje gozdnih poti. Na kolesarsko pot D-2 se bomo priključili nekje na pol poti proti Zelencem. 

Vršič in Tamar sta destinaciji, ki jih seveda lahko obiščemo ločeno, a če smo dovolj hitri, je v enem dnevu dovolj časa za obe.

Pot prevozila: Alenka

Zapisano: Avgust 2020

Želite spoznati še več kolesarskih poti po Sloveniji?