Jamnica ima, kar nimajo veliki…

banner-kolesarskih-poti-jamnica

...ima gorsko-kolesarski Ekohotel in Kmetijo KOROŠ, okoli nje pa Single Trail Park

Ko zadnje jutro zagledam torbo, ki čaka v kotu sobe, se obrnem na drug bok, da je ne vidim. Kar naj čaka. Tuhtam, kako naj se poslovim od Jamnice, čarobnega kraja, ki razmiga telo, napolni pljuča in nahrani dušo. Ko z enim očesom spet poškilim k njej, si predstavljam, da tukaj včasih tudi dežuje, piha in je lahko prav neprijetno hladno in samotno. Ko naposled sprijaznjeno polnim torbo, si obljubim, da se še vrnem in s seboj pripeljem prijatelje.

Jamnica je zaselek v občini Prevalje. Na istem strmem pobočju nad Prevaljam najdemo še druge hribovske vasi in naselja, kot so Šentanel, Stražišče, Breznica, Tolsti Vrh, Suhi Vrh in na 1.055 metrih najvišje ležečo Strojno. Povezuje jih cesta mošta, ki vodi od kmetije do kmetije, na katerih je možno poizkusiti jabolčni mošt ali sadno vino, zaščitni znak koroških domačij. Razgledne, pretežno makadamske poti se dvigujejo in spuščajo in ker večina poteka v senci gozdov, so priljubljene pohodnikom in kolesarjem.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

Samopreskrbne samotne kmetije so značilnost razgibane koroške pokrajine. Ko stojimo visoko nad dolino, jih vidimo, kamor se ozremo. Na strmih pobočjih se hiše skupaj z gospodarskimi poslopji stiskajo v gruče, ki jim pravijo celki. Pogled na njih je neskončno romantičen. Čepijo vsaka na svojem kuclu sredi zelenih travnikov, globokih gozdov, grap in potokov. Na hribih okoli Pece povsod nekaj šumi in žubori. Korošci pravijo, da, če se slučajno izgubimo na razpredenih poteh, poiščimo prvi potoček in mu sledimo. Pripeljal nas bo do kmetije in prijaznih ljudi. Zahtevno okolje, ki jih je zaradi odmaknjenosti prisililo v samooskrbo, je oblikovalo tudi njihov značaj. Nič ne komplicirajo, če je v njihovi moči pomagajo in naredijo to tako preprosto, da nam zaigra srce.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

V tem pristnem samoraslem okolju domuje Ekohotel in Kmetija Koroš. Ko se iz dravograjske smeri pripeljemo po mežiški dolini, pri tabli Šentanel/Jamnica zavijemo desno v hrib. Zapeljemo pod železniški viadukt, Štoparjev most in sledimo tablam za Kmetijo Koroš. Cesta se vseh devet kilometrov bolj ali manj vzpenjanja in na cilju smo skoraj osemsto metrov visoko. Pridite popoldan, ker večerja je točno ob sedmih, za vse goste. Ne, ni ob pol osmih ali osmih. Če ta doslednost na začetku dvigne kakšno obrv, njen imetnik že naslednji dan spoštljivo gleda na uro, da ne bo zamudil.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

Ekohotel in Kmetija Koroš sta družinsko vodena. V delo sta vpeti dve generaciji, tretja, radoživa Aria in Ivo, pa odrašča v tem duhu. Suzana in Dušan Štrucl sta kmetijo kupila pred trinajstimi leti z namenom, da ustvarita hotel za gorske kolesarje. S hotelirstvom in gostinstvom sta že imela izkušnje, iz Črne na Koroškem, kjer sta imela nekaj let v najemu hotel. Da pa je kmetija tudi z novim unikatnim konceptom ostala povezana z okoljem, sta se na Jamnici morala najprej naučiti kmetovati. Kmetije so res samozadostne, ima pa vsaka kakšno posebnost, s katero se odlikujejo njeni lastniki. Če nekdo raje kosi ravninske terene, drugi pa z adrenalinom polne strmine, nekdo spretno balira, drug izdeluje odlične mlečne izdelke, eden kuha žganje, drug izdeluje čudovite mesnine, sodelovanje omogoča, da vsak naredi za drugega tisto, kar mu gre najbolje in najlažje. Na ta način vsi lažje in bolje živijo.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

Približno štirideset odstotkov hrane pridelajo sami in prav toliko jo kupijo na okoliških kmetijah. Zunaj se pase govedo, pujse so odslovili že pred leti, ker so ugotovili, da so pri sosedih boljši. Ekološki certifikat podaljšujejo že od leta 2000 naprej, imajo ga tudi vse kmetije, na katerih kupujejo. Kuhajo tako rekoč z vrta v lonec in postrežejo iz lonca na krožnik, zato ima hrana okus po sestavinah, ki so v njej. Ni dodatkov, ni ojačevalcev okusov, ni nepotrebnih omak in ni dogrevanja. Gostu ekološko pridelano hrano pripravljata Suzana in Klara, ki jo tudi prineseta na mizo, zato iz prve roke lahko izvemo, kaj vsebuje in kako je pripravljena. Ker je Suzana že navsezgodaj odbrzela v službo, nas pri zajtrku prijazno pozdravi Klara. Z izjemnim občutkov in ponosom govori o hrani, ki jo ponudi za zajtrk. Tega spoštovanja se z lahkoto nalezemo, zato je hrana še bolj slastna.

Ko opazujemo, kako cela družina Štrucl živi svoje poslanstvo, ni težko razumeti, zakaj je večerja za vse ob isti uri. Če načrtujemo kakšen izlet v okoliške kraje in se bomo pozno vrnili, je pač ne naročimo. V ta namen služi zvezek, v katerega vnaprej vpišemo večerjo za vsak dan sproti, v drug zvezek pa beležimo pijačo, ki si jo sami postrežemo kadarkoli. Sistem »na zaupanje« odlično deluje in prihrani čas vsem, gostiteljem in gostom.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

V zadnjem letu so se lotili energetske obnove hotela, ki ima dvajset postelj. Ko bo prenova končana, bo imel še štiri več. Povečali so ga, obložili z energetsko učinkovito leseno fasado, zamenjali okna, vrata, izolirali klet ter vgradili kurilno napravo na lesene sekance. V delu je le še terasa, kjer nastaja čudovita zastekljena jedilnica. Čeprav večkrat zmanjka prostora, se v želji, da bodo lahko vzpostavili osebni stik z vsakim gostom, ki bo prišel k njim, nimajo namena več širiti. Hotel, ki po prenovi že nemoteno sprejema goste, deluje po sistemu razpršenega hotela. Ko zmanjka prostora pri njih, jih napotijo k sosedu, kjer je možno tudi šotoriti. Na kmetiji Koroš pa je prostora za deset avtodomov. Cenijo ekološko ozaveščene goste. Za varčno ravnanje z vodo so poskrbeli z informiranjem o ravnanju s čistimi brisačami in posteljnino ter namestitvijo varčnih kotličkov za vodo v WC-jih. Zasledujejo koncept Zero waste, zato je ločevanje odpadkov omogočeno in zaželeno že v hotelskih sobah.

jamnica-kupikolo.si

So člani številnih mednarodnih združenj, predstavljeni so bili v mnogih tujih specializiranih revijah, kar je botrovalo, da so v preteklih letih gostili kolesarje z vsega sveta. Dosegli so najvišji standard za kolesarske hotele PRO Bike Holidays, največ, pet koles jim je podelila tudi Slovenska turistična organizacija. Največ gostov še vedno prihaja z nemško govorečega področja, se je pa v zadnjih dveh sezonah situacija precej spremenila. Če so bili domači gostje prej v manjšini, jih sedaj prihaja vedno več.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

Ko prvič prehodimo stopnice, ki vodijo v Ekohotel Koroš, opazimo nenavaden, izjemno zanimiv logo, ki je zaščitni znak Mountain bike base Jamnica, kot se celoten kompleks še imenuje. Dixi pravi, da upodablja pralovce, ki so sanjali o kolesih. Nastal je leta 1995, ko so organizirati prve gorsko-kolesarske ture okoli Pece in Olševe.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

V kraški jami Potočki zijalki, ki se nahaja na južnem pobočju gore Olševe, so našli arheološke ostanke, ki dokazujejo, da so jo pred 40.000 leti obiskovali ledenodobni lovci in tam izvajali obredne plese. Ker ima Dixi rad arheologijo, ni mogel mimo motiva jamskih artefaktov, na katerega je naletel v literaturi in ponazarja bojni ples pralovcev. Znanega koroškega fotografa Toma Jeseničnika je prosil, naj jim doriše kolesa. Motiv so takrat prenesli na majice in rodil se je logo, ki še danes navdušuje vse, ki ga ugledajo. Pojavlja se povsod, na avtomobilih, prikolici za kolesa, majicah, kapah, razpoznaven je na daleč in neustavljivo privlačen.

kolesarske-poti-kupikolo-si-kolesarnica

Dixi, nisem preverila, če se sploh še odzove na Dušan, se je v gorsko kolesarjenje zaljubil že v mladosti, zato ima želja, da bi razvil kolesarski hotel, že dolgo brado. Že v Črni je, kot prvi v Sloveniji, začel razvijati koncept hotela usmerjenega v gorsko kolesarjenje, dokončno pa ga je z družino uresničil na Jamnici. Na kmetiji je vse podrejeno kolesarjenju. V bivšem svinjaku je organizirana zavarovana kolesarnica, pred njo pa pralnica koles. Na razglednih pobočjih, v prostranih gozdovih in pašnikih okoli njihove in še desetih sosednjih kmetijah, se razprostira naravni kolesarski park. Tako kot sonaravno poteka življenje na kmetiji, so speljane tudi kolesarske stezice in poti.

Štiriindvajset kilometrov jih je že. Izkoriščajo naravno konfiguracijo terena, ustvarjene z minimalnimi posegi in so popolnoma integrirane v okolje. Začnejo se na višini 977 metrov in tečejo, kot teče narava, brez umetnih objektov. Prevozimo le nekaj lesenih mostičkov, ki premoščajo neprehodne odseke. Primerne so predvsem za all mountain in enduro kolesa. Težavnost prog lahko izberemo, obarvane so modro, rdeče in črno, pri čemer so črne najtežje, najbolj strme in zahtevajo največ tehničnega znanja ter dobro obvladovanje kolesa. Podobno označevanje prog poznamo z evropskih smučišč. Do najnižje točke opravimo 400 metrov višinske razlike.

jamnica-enduro-ride-kupikolo

Klanci so itak sestavni del gorskega kolesarjenja, če pa smo ljubitelji višincev, je Koroška izpolnitev naših kolesarskih sanj. Je med najbolj hribovitimi slovenskimi pokrajinami, zato redke poti ne gredo v hrib.

Če radi kolesarimo po gozdovih, prek korenin, med borovnicami in včasih tudi koprivami, bodo poti v Single Trail Parku Jamnica naše igrišče. Med seboj so povezane s posebno stezo, ki je narejena izključno za lažje vračanje na vrh. Zaradi sončne lege se sezona v parku Jamnica začne aprila in konča s prvim snegom. Tereni so strmi, vozimo na lastno odgovornost, zato so za udobno in varno vožnjo kar nujna polno vzmetena kolesa s potopnim sedežem. Na kmetiji je izposoja možna, a večina kolesarjev kolo pripelje s seboj. Jamnica je tudi idealno izhodišče za enodnevne ali večdnevne izlete v okolico. Dokler epidemija ni vsega skupaj prekinila, je Dixi redno vodil goste na večdnevne kolesarske ture po Sloveniji in Istri.

kolesarske-poti-kupikolo-si-15

Po očetovih stopinjah gre tudi sin Anej. Z veliko znanja, ki ga na vodenih turah rad deli med udeležence, se spušča po najbolj zahtevnih stezah. Z njim se lahko odpravimo na Black Hole Trail, adrenalinsko podzemno kolesarjenje, ki je tudi za tehnično najbolj usposobljene, izziv. Anej je soustvarjalec te atraktivne poti, zato jo pozna do obisti. Njegova zasluga je tudi, da so na Jamnici leta 2019 gostili največja imena gorskega kolesarstva. Štiristo tekmovalcev se je udeležilo tekem svetovnega pokala v spustu z gorskimi kolesi EWS – Enduro World Series. Je edina tekma v svetovnem pokalu, ki povezuje dve državi. Prizorišči sta kolesarska parka Jamnica in Peca. Zadnji dve leti tekme žal ni bilo, se pa spet vrača v letu 2022.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

Peca je gora v vzhodnem delu Karavank. S svojo višino 2.126 metrov je simbolni in naravni orientir v življenju prebivalcev koroške pokrajine na obeh straneh meje. Pestro življenje se odvija na njej in pod njo. Slovenci jo dobro poznamo tudi zaradi pripovedke o kralju Matjažu in njegovi votlini na slovenski strani gore. Domačini nas z gorskimi kolesi radi pospremijo na njena pobočja, čez Štenge na Pikov vrh, Veliki vrh, Navrški vrh. »Grta« se podamo iz Mežice in se »douta« spustimo v Črno na Koroškem ali obratno.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

V Bike parku na avstrijski strani Pece je najdaljši Flow Trail v Evropi, kjer doživimo popolnoma drugačno izkušnjo kot na Jamnici. Proge so umetno narejene, gladke, na vrh se lahko vračamo z žičnicami, saj je na tem območju pozimi priljubljeno smučišče. Na slovenski strani, nad Črno na Koroškem, se adrenalina željni obiskovalci lahko spustimo po najdaljši jeklenici v Sloveniji, imenovani Olimpline, ki poteka z Navrškega vrha na drugo stran, v bližino črnjanskega smučišča.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

V svojih nedrjih pa Peca skriva poseben labirint, prepojen z večstoletnim znojem rudarjev, ki je v zgodovino teh krajev vtisnil neizbrisen pečat. Prehranil je na tisoče družin, dokler se leta 1994, po več kot tristoletnem delovanju, lastniki niso odločili, da ugasnejo črpalke za vodo in znaten del rudniških rovov je zalila podtalna voda. Prav izčrpavanje le-te je požrlo tretjino prihodkov, kar je skupaj z velikim padcem cen cinka in svinca botrovalo odločitvi, da Rudnik v Mežici zaprejo. Po zaprtju je ostala bogata naravna, tehniška in kulturna dediščina, za ohranjanje katere danes skrbi Podzemlje Pece d.o.o. Prav sem vsako jutro odhiti Suzana Fajmut-Štrucl, ki nam je še prejšnji večer na Jamnici pripravila večerjo.

V podjetju skrbijo za del rudnika in muzej, ki sta odprta v turistične, izobraževalne, raziskovalne in študijske namene. So tudi pobudniki ustanovitve čezmejnega Geoparka Karavanke, ki deluje pod Unescovo zaščito, čigar poslanstvo je zagotavljati trajnostni razvoj območja, ki ga sestavlja devet avstrijskih in pet slovenskih občin.

jamnica-vhod-rudnik-kupikolo.si

Obiskovalci si notranjost rudnika lahko ogledamo na več načinov. Odpeljemo se lahko z rudarskim vlakom in nadaljujemo peš, se z gorskimi kolesi na četrtem obzorju podamo skozi goro, se spustimo na dvanajsto obzorje in s kajaki veslamo po gladini vode, ki je zalila nižje ležeče rove. Lahko se podamo na Black Hole Trail, a ta ostaja rezerviran za najbolj spretne kolesarje.

Ko se dogovorimo za obisk rudnika, Dixi zjutraj v prikolico naloži kolesa in nas odpelje na Glančnik v Mežico, kjer nas na Infocentru Geoparka Karavanke in Podzemlja Pece sprejme vodnik, s katerim se skupaj odpravimo do vhoda na Igrčevem v Črni na Koroškem. Tudi če nimamo svojega kolesa, ne bomo ostali brez. Nekaj jih hranijo v bivših tuširnicah pred vhodom v rudnik.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

Ko odklenemo velika železna vrata, vstopimo v popolno temo in hlad. V rovih je stalna temperatura 8 -10 °C. Če rudnika ne bi zaprli, bi bil naš vodnik Jaroš že četrta generacija rudarjev v njegovi družini. Na cca 6 kilometrski poti v pristni koroščini izvemo nekaj fascinantnih podatkov o rudniku in življenju ter delu rudarjev. Na primer, da najvišji rovi segajo do 2.000 metrov visoko, da je imel rudnik tristo vhodov, da so seveda danes vsi varno zaprti, kajti samostojni pohod po kar 1.000 kilometrih rovov bi se klavrno končal. Torej, vstopili smo v eni dolini in izstopili v drugi ali drugače, začeli smo v Črni v Unionskem podkopu, končali pa v Fridrihovem rovu na Bregu nad Mežico, od koder smo se s kolesi spustili dober kilometer po asfaltirani cesti do izhodišča na Glančniku.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

Če pa se odločimo za Black Hole Trail, nas bo tja vodil Anej. Vstopimo v Helenski rov in se spustimo za pet obzorij oziroma za 150 višinskih metrov. Anej je leta 2018 z ekipo sodelavcev progo urejal dva meseca in pol po osem ur na dan. Do takrat v te rove, od zaprtja rudnika kakšnih 25 let ni stopila človeška noga. To je kolesarska proga, ki ji ni para ne doma, ne po svetu. Vključuje vertikale, po katerih so spuščali rudo z enega na drugo obzorje, zato sta na progi dva strma spusta, ki sta opremljena z jeklenico in karabinom za kolo, kolesar pa se mora v globino spustiti po lestvi.

kolesarske-poti-kupikolo-si-jamnica

Na Jamnici se nam v enem dnevu lahko zgodi toliko lepote, pristnih doživetij in adrenalinskih preizkušenj, da je včasih kar težko zaspati. Tudi, če se bodo lastniki kmetije in hotela odpravili h počitku, ker morajo zgodaj vstati, nas nihče ne bo silil. Le luči moramo pogasniti, ko imamo dovolj, da se Kmetija Koroš lahko spokojno potopi v sen in pripravi na nov vznemirljiv dan.

Podrobnejši opis Single Trail Parka Jamnica

Zapisala: Alenka Zdešar

Kaj sploh je Kupikolo.si?

KOLESARSKO PLEME SLO

kolesarsko-pleme-kupikolosi

Akcija poteka od 1. maja do 31. oktobra 2021

Drage članice in člani skupnosti kupikolo.si, v nadaljevanju najdete vse informacije v zvezi z akcijo Kolesarsko pleme SLO.

Kdo je kdo in kaj je kaj

kupikolo.si je največji kolesarski portal v Sloveniji. Del portala je Oglasnik, na katerem lahko kupite ali prodate kolesa ter vse v povezavi z njimi in kolesarjenjem. Drug pomemben del portala sta rubriki Kolesarske poti po Sloveniji in Blog, kjer zbiramo opise kolesarskih tras in zapise izpod kolesarskih peres.

kupikolo.si ima svojo stran z dvema javnima skupinama tudi na Facebooku, ki predstavlja ključni komunikacijski kanal. Prva skupina se imenuje SPLETNI OGLASNIK kupikolo.si in je namenjena oglasom, ki so predhodno že objavljeni na portalu. Kolesarske poti po Sloveniji je druga skupina, v kateri si navdušeni kolesarji izmenjujemo informacije o kolesarskih poteh.

Kolesarsko pleme SLO je ime šestmesečne akcije, v kateri z vašo pomočjo zbiramo opise kolesarskih poti po Sloveniji in okolici.

Kolesarske poti po Sloveniji

Pri kupikolo.si bi radi na enem mestu zbrali čim več opisov kolesarskih poti po Sloveniji. Ker je možnih tras res veliko, vas vabimo k sodelovanju. Pošljite nam opise različnih kolesarskih poti, ki ste jih že ali jih še boste prevozili. Dobrodošle so vse, strme, ravne, kratke, dolge, družinske, za vse vrste koles, od gorskih do cestnih in vseh vmes. Objavili jih bomo na spletni strani, v rubriki Kolesarske poti po Sloveniji in s tem poskrbeli, da bodo na voljo vsem, ki se bomo odpravili raziskovati tiste kotičke naše dežele, ki jih še ne poznamo.

Za akcijo smo se odločili

  1. Zaradi izjemnega zanimanja za Kolesarske poti po Sloveniji na naši spletni strani.
  2. Ker živimo v kolesarskem raju sredi Evrope in je prav, da ga dobro spoznamo.
  3. Ker pot najbolje opiše prav tisti, ki jo je sam prekolesaril.
  4. Da bomo vsi spoznali poti, na katerih sta se kalila najboljša kolesarja na svetu.

Naloga

Da postanete aktivni član Kolesarskega plemena SLO nam pošljite

  1. opis (besedilo) trase
  2. sled (GPX datoteko) trase
  3. nekaj fotografij za ilustracijo

Poleg Slovenije tudi Tujina

Računamo na to, da bodo višje temperature vsaj delno obračunale z virusom, da prestop meja ne bo več otežen in se bomo s kolesom lahko podali tudi onkraj naše lepe Kokoške. Dobrodošli vsi, ki lahko opišete kolesarske poti v bližnji in daljni, severni in južni soseščini, znane in manj znane poti Panonske ravnice, legendarnih evropskih vzponov, južnih otokov… komaj jih čakamo. Pa ne samo opisov, tudi vsakega nasveta, ki se vam bo zdel pomemben.

Blog

Kolesarji smo pestro misleči ljudje, vsak kaj ve in zna, kar lahko drugim da. Če se vam med vrtenjem pedal utrne kakšno kolesarsko razmišljanje, se vam zgodi kakšna zanimiva, zabavna dogodivščina, delite jo z nami. Objavili jo bomo na našem Blogu. Tudi tu so dobrodošle fotografije ali drug ilustrativen material, ki bo zapis dodatno poživil.

Nagrade

Konec vsakega meseca bomo nagradili udeleženca, ki nam bo v tistem mesecu poslal največ zapisov.

Na koncu akcije bomo razglasili skupnega zmagovalca, ki nam bo v celotnem šestmesečnem obdobju poslal največ opisov in ga še posebej nagradili.

MAJ

Naš prvi ambasador je Boris Vremšak.

boris-vremšak-kolesarsko-pleme

JUNIJ

Ambasadorka meseca junija je Marjetka Rot.

ambasador-kolesarsko-pleme-marjetka-rot

JULIJ

Ambasadorja meseca julija sta Domen Preložnik in Urška Vižintin.

ambasador-kolesarsko-pleme-4

AVGUST

Toliko vpogledov v rubriko Kolesarske poti, kot jih je bilo v avgustu 2021, še ni bilo. Vsi smo navdušeno kolesarili, zato so nagrade počakale na september.

SEPTEMBER

Septembra so, poleg vrhunskega kolesarskega dresa kupikolo.si in kapucarja kupikolo.si za našega ambasadorja, nagrade dodali še Nordic by Petra Majdič in Kolesarsko društvo LITIJSKI TEMPOMAT.

dres-kupikolo

Zapisi, izmenjava materialov in kontakt

V ekipi smo navdušeni kolesarji. Delamo po principu »delaj, kar bi delal tudi brez plačila«, akcije smo se lotili entuziastično, ker pogrešamo take informacije. Ker nas ni veliko, zapisov ne bomo mogli lektorirati. Vsak ima svoj slog pisanja in v uredništvu ne bomo posegali vanj, zato vas prosimo, da sami poskrbite za slovnično korekten zapis. V izvirniku, z navedbo, kdaj in kdo je pot prevozil, jih bomo s ponosom objavili na spletni strani.

Si pa pridržujemo pravico, da teksta ne objavimo, če se nam bo zdel kakorkoli sporen, nestrpen, žaljiv, rasističen ali kako drugače neprimeren. Seveda se bomo z vami o tem predhodno pogovorili.

Na spodaj naveden elektronski naslov nam pošljite opis poti v Word dokumentu in sled poti v obliki GPX datoteke.

Fotografij nam prosimo ne prilagajte, na vaš elektronski naslov vam bomo poslali povabilo, da jih naložite v album, ki ga bomo oblikovali v ta namen.

Vse navedeno velja tudi za zapise na Blogu.

 

Kontakt kolesarskepoti@kupikolo.si

Opisi kolesarskih poti

Za sistematični zapis, tak, ki vsakemu uporabniku takoj ponudi osnovne informacije o poti, smo vam pripravili nekaj napotkov. Razumemo, da ne bo vedno možno postreči z vsemi podatki, zato smo malce komentirali posamezno rubriko. V nadaljevanju smo napotke aplicirali na primer, ki je že objavljen na spletni strani.

Naslov (naj vsebuje večje kraje; če pot začnete v manjšem kraju, v naslovu napišite blizu katerega večjega kraja je; tudi, če boste trasi dali kreativno ime, naj vedno v nadaljevanju vsebuje okvirni potek trase)

Izhodišče in cilj: (splošen opis, izhodišče in cilj sta lahko enaka, lahko različna)

Potek: (bolj podroben opis trase)

Zahtevnost: (5 stopenj: 5-najbolj zahtevna, 4-zelo zahtevna,   3-zahtevna, 2-zmerno zahtevna, 1-nezahtevna)

Dolžina poti: (ključen, zelo koristen podatek)

Časovni obseg: (čas kolesarjenja, brez postankov, zelo koristen podatek)

Največja strmina: (če tega podatka nimate, lahko opisno razložite ali ocenite, zelo koristen podatek)

Najdaljši klanec: (zaželen podatek)

Višinska razlika: (zelo koristen podatek)

Najvišja nadmorska višina: (zaželen podatek)

Podlaga: (zelo koristen podatek)

Primerno kolo: (cestno, gorsko, treking, električno,… zelo koristen podatek)

Opis poti: Kako podrobno boste opisali traso in kraje, skozi katere se boste peljali, je vaša izbira. Vse informacije bodo dragocene, dodatni opisi pa bodo uporabnikom pomagali, da bodo več odnesli s poti.

PRIMER, ki je že objavljen na spletni strani!

Kranjska Gora – Belopeška jezera – Tromeja – Kranjska Gora

Izhodišče in cilj: Kranjska gora – pot poteka po manj prometnih in gorskih poteh

Potek: Kranjska gora – Podkoren – Rateče – Belopeška jezera – Podkoren – Korensko sedlo – Tromeja – Podkoren  – Kranjska Gora

Zahtevnost: 3/5 – zahtevna kolesarska tura

Dolžina poti: 49 km

Časovni obseg: 2,5 uri

Največja strmina: 14 %

Najdaljši klanec: 11 km

Višinska razlika: 880 m vzpon, 804 m spust

Najvišja nadmorska višina: 1.503 m.n.v.

Podlaga: mešana-asfalt in gozdno/gorska pot

Primerno kolo: gorsko

Opis poti: Pot začnemo v Kranjski gori v smeri Rateč in Trbiža. Zavijemo na eno najlepših kolesarskih poti v Sloveniji, kolesarsko pot Jureta Robiča D-2, ki poteka od Jesenic do mejnega prehoda z Italijo. Kmalu za mejnim prehodom Rateče zavijemo levo proti Belopeškim jezerom/Laghi di Fusine. Od tu se pot ves čas zmerno vzpenja, najprej do Spodnjega in nato še do Zgornjega jezera. Pot ni težka, večji vzpon nas čaka le v zadnjem kilometru.

Pot do Belopeških jezer lahko tudi izpustimo in jo opravimo kot samostojni izlet, lahko pa jo uporabimo kot uvod v zelo razgledni vzpon na Tromejo, stičišče treh dežel, Slovenije, Avstrije in Italije. Slikoviti pogledi nas spremljajo že od začetka poti. Najprej na levi pobočja, kjer so pozimi urejena smučišča, za tem desno Naravni rezervat Zelenci – izvir Save Dolinke, nato levo ledeniška dolina Planica s Tamarjem, desno Korensko sedlo proti Avstriji in na Tromejo, kamor se bomo odpravili na povratku.

Ledeniška jezera se imenujejo tudi Mangartska jezera, ker ležijo v Mangartski dolini ali Fužinska jezera po bližnjih Fužinah, a najbolj jih poznamo kot Belopeška jezera po bližnjem kraju Bela peč. Poleg večjih je v okolici skritih še nekaj manjših jezer. Večji dve sta s svojo zeleno-modro barvo vode in pogledom na veličastni Mangart prava paša za oči. V kristalno čisti vodi se kopajo odsevi večnih vršacev v ozadju. Belopeška jezera so tudi dobro izhodišče za atraktivne alpinistične poti, med drugim za enega najbolj zahtevnih vzponov na Mangart, prek severne stene.

Po kolesarski poti se vrnemo do mejnega prehoda Rateče, nadaljujemo in pri vznožju oziroma izteku FIS smučarske proge zavijemo levo v vas Podkoren. Na glavni cesti zavijemo desno proti Kranjski Gori, že po nekaj sto metrih pa zavijemo levo proti cestnemu prelazu Korensko sedlo. Do vrha nas čaka cca 3 km vzpon, naklonina ni ravno nedolžna, a klanec ni dolg. Na nasprotnem bregu se nam, kot na dosegu roke, ponuja FIS proga. Ustavimo se, da ne zamudimo čudovitega pogleda.

Foto: FIS proga (če želite poseben vrstni red fotografij, jih poimenujte in označite lokacijo v tekstu)

Lahko se odpeljemo prav do Korenskega sedla, do mejnega prehoda z Avstrijo, lahko pa že kakšen kilometer pod vrhom zavijemo levo na gozdno cesto proti Tromeji. Približno 9 kilometrska pot je lepa, podlaga je dobra, zato ne hitimo preveč, uživajmo. Skupaj se dvignemo za cca 650 m, pod vrhom se pot približa smučišču, zato zavijemo desno in če imamo dobro gorsko kolo se morda do vrha povzpnemo po smučišču. V nasprotnem primeru se vrnemo nazaj na cesto do vrha.

Tromeja je res zanimiva točka, poti na vrh pripeljejo s treh strani, iz Slovenije, Italije in Avstrije, na vse tri dežele se nam tudi ponujajo čudoviti razgledi. Po postanku se vrnemo nazaj v Slovenijo, a po drugi poti, kot smo prišli. Kdaj drugič pa se morda odpravimo čez mejo.

Z vrha se spustimo proti vasi Rateče, spust je dolg cca 7,5 kilometra. Na poti navzdol se nam spet ponujajo očarljivi pogledi proti Kranjski gori in proti Planici. Pogled seže skoraj do Tamarja.

Spust se konča v Ratečah. Pri gostilni Šurc se priključimo na asfaltirano cesto, nadaljujemo desno proti glavni cesti, se priključimo na kolesarsko pot D-2, po kateri smo prišli in se vrnemo nazaj v Kranjsko Goro.

Pot prevozil: (vaše ime in priimek)

April, 2021 (mesec in leto, ko ste pot prekolesarili)

 

Objava tega primera v rubriki Kolesarske poti 

Kranjska Gora – Belopeška jezera – Tromeja – Kranjska Gora

Še drug primer

Ljubljana – Kamniška Bistrica – Ljubljana

Kaj sploh je Kupikolo.si?

O čem razmišljam, ko rečem, da pišem o kolesarjenju

kolesarsko-pleme-kupi-kolo

Kolesarjenje je strast, pisanje je spogledovanje.

Pisalo, kakršnokoli, je običajno preprosta reč. Negiben, molčeč predmet, ki se v roki popolnoma spremeni. Oživi. Ne glede na tehnologijo, ki jo uporabljamo, imamo pišoči ogromno možnosti, da mu osmislimo obstoj. Saj ne, da bi pričakovali njegovo hvaležnost, a nam vseeno v zameno ponudi neskončno polje ustvarjanja, izražanja in komuniciranja.

Pisanje je osebno dejanje, sploh, če pustimo glavi, da vodi roko, kamor duša hoče. Omogoča nam ostati blizu svojemu srcu in poglobljenemu zazrtju vase. Je spogledovanje z branjem in bralcem. In obratno. Branje išče pisanje, išče sporočilo in zgodbo, čeprav včasih vsega ni mogoče izraziti in marsikaj ostane v zamegljenem prostoru med vrsticami. Ko urejamo besede v misli, pričaramo podobe in če se bralčevi možgani poistovetijo z njimi, začnejo iskati lastne miselne povezave. Takrat se dobro napisana zgodba pred očmi odvrti, kot bi gledali film.

Pisanje ima vsaj dve racionalni funkciji. Zavaruje znanje in zgodbe pred pozabo ter jih prenaša na druge ljudi. Je veščina, s katero poskušamo ubesediti veličastne trenutke in občutke, je poskus njihovega razumljivega in žlahtnega opisovanja za vse, ki bi jih radi doživeli ali podoživeli. Tudi za pisca ima veliko vrednost. Če želi nekaj zapisati, postane boljši opazovalec ljudi in sveta okoli sebe.

kolesarsko-pleme-kupi-kolo.si

Pisanje o kolesarjenju je povezano z ritmom celotnega telesa. Je čutno spogledovanje s polnokrvnimi doživetji, z napori, z užitki, z drugimi kolesarji, s tiho srečo. Pa tudi s številkami, z dejstvi in resnicami kolesarskega življenja. Je razmišljanje o skupnosti z napravo, o sodelovanju, pripadnosti in odvisnosti.

Kolesarjenje je doživljanje prelepe narave, razgledov, sonca in vročine, hladu in svežine vetra. Ta nebesni dih je včasih naš prijatelj, drugič sovražnik. Ko gre proti nam, je težko, ko gre z nami, drvimo z avtocestno hitrostjo. Je razmišljanje o kolesarskih poteh, o okolju skozi katerega se peljemo, o mestih in vaseh, ki jih obiščemo, o njihovi zgodovini in ljudeh, ki jih srečamo.

Kolesarjenje je kolo, ki ga vozimo. Je sedež, enkrat bolj trd kot drugič, je čelada, so bidoni, prigrizki in geli, da ne pride do razpada sistema. So razdalje, vzponi in spusti, predenje verige, zobniki in razmerja med njimi, so zgodbe o pedalih in zapetih čevljih. Kolesarjenje je globoko dihanje in intenzivno bitje srca, so pekoče noge, potne srage, pregreto telo in blažena utrujenost.

Vprašanje, če bomo kdaj našli odgovor, zakaj nam vse to toliko pomeni. Zakaj nas neustavljivo privlači nekaj tako intimnega, kot je telesni napor? Kaj je magičnega v tem, kar dosežemo s fizičnim telesom? Je privlačen imanenten občutek, da na dogodke vplivamo s skrivnostnimi silami?

Kultura se začenja z dialogom s samim seboj, zato je v teh naporih nekaj civilizacijskega, nekaj, kar nas dela boljše ljudi. Verjetno nam občutek, da si sam svoj, vzbuja vero vase. Ko z zadnjimi močmi premagujemo kilometre, ko potisnemo sebe čez rob in zdržimo, zaupanje v svoje sposobnosti nezavedno prenesemo k opravljanju vsakodnevnih nalog. Ali pa je skrivnost v tem, da gibanje pomaga zaznati čustva na drugi ravni, kot to počnejo misli. Morda je kriva tipična kolesarska miselnost, da ne popustimo. Drugim je težko razumljiva, nas pa nauči zdržati, se pognati čez lastne meje, do popolnega samospoznanja in težko opisljivih občutkov. In meje so čudna reč. Včasih nam kažejo našo omejenost, drugič, kako jih lahko presežemo.

Ni enoznačnega odgovora in verjetno le um, ki zna izpisati človekovo dušo, lahko upa, da bo nekoč našel odgovore. Vsekakor pa človek, ki se rad giblje, dobro ve, da življenje ni zato, da bi stali na mestu. Življenje je gibanje in gibanje je več kot le zdravje. Je volja in strast, ki nas dela žive. Je razmišljanje, branje, in je pisanje. Zapisana doživetja in občutki postanejo dragocena sporočila in spomini. Zato je lepo pisati o kolesarjenju, o tej obsesivni premaknjenosti, premaknjenosti z mesta.

 

Kaj sploh to je Kupikolo.si?

Slovenci smo športno pleme, ki živi kolesarstvo

tdf2020_primoz_roglic_eleclerc

Bili smo smučarski, zdaj smo tudi kolesarski narod

Če bi športnike označevali z grafičnimi oznakami, bi slovenskemu dodelili smuči. Alpske bi se občasno stanjšale v tekaške ali podaljšale v skakalne, a nedvomno bi bile smuči. Dolga leta je bilo smučanje skoraj edini sinonim slovenske športne identitete. Vneto smo spremljali mednarodne uspehe naših smučarjev in se srečevali v slovenskih ter mnogih tujih smučarskih središčih. Ko sem pred več kot desetimi leti na enem od znanih ameriških smučišč, v izteku smučarskega dne s tal pobirala smuči, sem za sabo zaslišala slovenski pozdrav. Sklonjena glava s premaknjenim težiščem je nekaj trenutkov potrebovala, da je dojela, da nisem v Evropi, še manj v Sloveniji. Ogovorila me je nasmejana Gorenjka, ki si je tam služila kruh kot smučarska učiteljica. Povsod smo bili, poznani po tem, da imamo veliko smučarskega znanja in še večje smučarsko srce. 

tdf2020_eleclerc_caravane_kupikolo.si

V zadnjih letih Slovenci blestimo v celi paleti športov. Svetovni vrh krojimo v panogah, ki so med najbolj razvitimi na svetu. Kot veliki športni zagnanci sploh nismo opazili, kdaj se je začela razvijati močna nacionalna pripadnost kolesarstvu. Nismo opazili, kdaj smo postali svojevrstno pleme, ki živi kolesarstvo in je pripravljeno ure in ure vrteti pedala. Koronsko leto, ki je zaprlo smučišča, nam je dokončno dodalo še eno ikono. Kolo. Še vedno se srečujemo in nič nenavadnega ni, če si na enem od kultnih evropskih vzponov Slovenci mahamo v pozdrav. Zagotovo pa na vzponu. Še enem temeljnem simbolu naše športne identitete. 

img_6372

Vrhovi so Slovencem blizu. Ker so tu od zmeraj, so vtkani v vsakega od nas. Samoumevno se nam zdi, da se povzpnemo čim višje. In Slovenec lahko mirno zaspi šele, ko je bil na Triglavu. Nič prej. Zato je nekaj simbolno slovenskega v tem, da vedno rinemo gor, v hribe, peš ali pa s kolesom. 

In odskočili smo prav na vrh. Slovensko profesionalno kolesarstvo zadnjih nekaj let piše zelo posebno pravljico. Podobno, kot so za smučarski svet tekaške in skakalne zmage ter trikratni naslov svetovnih prvakinj v smuku še vedno enigma brez odgovora, se ob neverjetnih kolesarskih uspehih kolesarski svet sprašuje, od kod so se vzeli fantje, ki krojijo razplet vsake cestne dirke, ki se je udeležijo. 

Od tu, iz Slovenije! Iz slovenskega temperamenta. Razvijali so se na osnovi celotnega načina življenja in vrednot, ki so nas naredile za športni fenomen. Na geografski točki, kjer mora Vzhod preplezati Alpe, da doseže Evropo, se je razvila hibridna narodna identiteta. Trdoživa, delovna in neizprosno vztrajna. Osočena in zmehčana z balkanskim humornim patosom, v sebi nosi strastno in neustrašno dušo. Naučili smo se, da, četudi nas ni veliko, se zmagovalci naredijo iz nečesa, kar nosimo v sebi, iz uresničenega talenta, vere vase, trdnega namena in resnega dela. Prav dolgoletno sistematično delo v kolesarskih klubih, ki z zadnjimi uspehi dobiva še večji zagon, ima največ zaslug, da doživljamo že kar epsko obdobje profesionalnega kolesarstva. 

img_6353

Predvsem Primož nas je navadil, da zavzeto spremljamo kolesarstvo. Z njegovimi uspehi je dobilo domovinsko pravico. Spomnim se, kako nas je v medijih, po prvih zmagah v Azerbajdžanu, z drobne sličice resno gledal črn fant, o katerem nismo veliko vedeli. Natančno vem, kje sem bila, ko je dosegel prvo etapno zmago na Touru 2017. Takrat smo začeli novo kolesarsko štetje, ki je v minuli sezoni, s Tadejevo zmago na Touru in njunim prvim in drugim mestom na lestvici Svetovne kolesarske zveze, doseglo vrelišče. Trenutno premoremo sedem odličnih kolesarjev, ki krojijo dogajanje v pelotonu in na večdnevnih dirkah oblačijo majice bele, zelene, rumene, roza, rdeče barve… Ko cestnim uspehe dodajajo še gorski kolesarji, s ponosom lahko ugotovimo, da nam gre na dveh kolesih res dobro. 

tdf2020_village_kupikolo.si

Kolesarjenje nas je popolnoma prevzelo. Nimamo le zmagovalcev, smo odlični rekreativci in najboljši navijači. Zagreto spremljamo poklicne kolesarje, še več, želimo jih posnemati. Pripravljeni smo se odpraviti stotine kilometrov daleč, prekolesariti najtežje trase, do zadnjih moči mahati s trobojnicami, da bi v večnost vtisnili trenutek, ko gredo mimo. Obsedeno kričimo, da bi jim poslali nekaj dodatne moči, ki bi jih pognala do vrha. V letu, ko se je svet, kakršnega smo poznali, podrl, smo bili za zadnje sicer prikrajšani, a to ni prav nič zmanjšalo navdušenja. 

Nasprotno. Da ne bi hibernirali, smo vsi postali kolesarji. Življenje se nam je zožilo na domovino in začeli smo se še bolj zavedati, v kako osupljivo lepi deželi živimo. Spraznili smo kolesarske trgovine in se podali na ceste, potke in poti zelenega kolesarskega raja. Slovenija rekreativnemu kolesarju ponuja neskončne možnosti za vrtenje pedal, od ravnin, hribov, strmih klancev, do daljših vzponov. Sploh zadnje leto smo delovali na domoljubni pogon in se na glas spraševali, kdo je ustvaril ta drobcen, tako popoln košček zemeljske oble. Ne more biti drugače, da ga je ustvaril za sebe, a mu je padel iz rok prav tu, kjer danes živimo Slovenci. Narod, ki s svojimi rezultati potrjuje, da si ga zasluži.

Šport je tisti, ki ime naše mlade države vedno znova ponese v svet. Nedavno je praznovala trideseto obletnico in takrat se je začelo vse spreminjati. Bilo je konec nečesa in začetek nečesa novega. Če smo bili v Jugi več ali manj le smučarji, smo po osamosvojitvi začeli spodbujati razvoj številnih športnih panog. Po sistemu, da raznovrstno gibanje razširi motoriko in izvrže več talentov. In jih je res. Zdaj že dokazano talentirana nacija je začela opozarjati nase na vedno več športnih področjih. 

dsc_4639

Kolesarjenje ima pri nas dolgo tradicijo. Vsaj eno kolo je bilo vedno pri hiši. Uporabljali smo ga več ali manj kot prevozno sredstvo za dnevne obveznosti. Z zavedanjem, da je gibanje nujno za zdravje naroda, je postajal tudi športni rekvizit. Verjetno smo takrat enkrat tudi ugotovili, da na večino smučišč peljejo spodobne ceste in da strmine, ki jih pozimi presmučamo, poleti lahko prekolesarimo, marsikatero tudi s cestnimi kolesi. Seveda najprej v obratni smeri, potem pa uživaško navzdol. 

Poleg genetike je ključna precej stoična narava Slovencev. V zgodovini smo se naučili mirno in ravnodušno prenašati okoliščine, ki niso odvisne od nas, pa tudi, da je pametno razvijati čustva le do tistih stvari, ki jih lahko nadziramo. To so naše misli, delovanje, želje. Sploh želje so najmočnejši motivator. Dajo nam življenjsko energijo, da se premaknemo. Torej, če je hrib tam in želimo na vrh, se ga lotimo in damo vse od sebe. Na vrhu smo nagrajeni, celo srečni, če je bila želja dovolj velika.  

Če je pred leti malce krivično veljalo, da so se na specialkah podili le osebki, ki niso imeli kaj bolj pametnega početi, smo se v zadnjih petnajstih letih na cestna kolesa začela usedati tudi dekleta. S tem pa so se v marsikateri družini zamenjale prioritete in precej spremenile družinsko dinamiko. 

Zaradi vse slabših zim, no, letošnja je bila izjema tudi po tej plati, imamo februarja kar dilemo za kakšen dopust se odločiti. Smučarski ali kolesarski. S trenažerji in vse bolj popularnimi virtualnimi rundami pa se kolesarska sezona sploh več ne konča. 

Kolo je tudi veliki zmagovalec epidemioloških razmer, še bolj pa nove mobilnosti. Zavzema vedno več voznih površin in spreminja velemesta. Prav tu imamo v Sloveniji veliko rezerve. Čeprav kolesarji predstavljamo že kar pomembno družbeno skupino, nam varne kolesarske infrastrukture zelo primanjkuje. Ko bomo letos spet izvedli popis prebivalstva, bi bilo dobro izpeljati tudi kolesarskega. Da bi ugotovili, kolikokrat na teden se peljemo, s kakšnim kolesom, v kakšne namene, koliko kilometrov prevozimo. Podatki bi bili osupljivi. 

Poleg naštetega je brez dvoma še marsikaj pripomoglo, da se je dokončno izostrila slovenska kolesarska duša, tako, da danes mirno lahko trdimo, da je evolucijska pot slovenskega športnika tekla v smeri: planinec – smučar – kolesar.

tdf2020_start_tadej_primoz_kupikolo.si

Kolesarji radi kolesarimo v skupinah. Združevanje pa je običajno že kar resen znak, da kolo postaja del našega vsakdana. Da se posvetimo profesionalnemu kolesarstvu moramo, poleg telesnih danosti, imeti še neizmerno željo po zmagovanju. Željo biti najhitrejši in premagati druge, da diktat sekund ni breme pač pa motiv, ki da dodaten zagon. Je pa fascinacija s časom fenomen, ki mu podležemo tudi amaterski kolesarji. V vsakemu od nas je malce dirkača. Verjetno nam je čas vkomponiran v gene zato, ker nam je v zemeljskem stanju precej skopo odmerjen. Če ne tekmujemo z drugimi, pa s seboj. Preizkušamo svoje meje, do kam in kako hitro zmoremo. A dobro je obdržati zdravo pamet in se zavedati, v čem je smisel vsega. Da nam opravljene poti odpirajo nova obzorja, skrčijo prostor in krepijo zavedanje, da lahko gremo kamor želimo, da je vse v naših nogah, rokah in glavi. Da uživamo v družbi fantov in deklet, ki imajo tudi radi kolesarjenje, da so športna prijateljstva lahko najbolj žlahtna, večna, in da je škoda izgubljati energijo za brezvezno napenjanje mišic.

Utrip profesionalnega kolesarstva ima za vse kolesarje svoj čar in v Sloveniji ga lahko občutimo prek številnih rekreativnih kolesarskih prireditev. V zadnjem letu jih zaradi epidemioloških razmer žal skoraj ni bilo, so pa bile možne bolj butične izvedbe zanimivih vzponov in tras, ki smo jih v skladu s Covid predpisi organizirali sami ali v okviru društev. Taki dogodki so veliko več kot le kolesarjenje in vzpon na Mangartsko sedlo je zagotovo ena od trofej na spisku želja vsakega slovenskega kolesarja. Zato smo se sredi avgusta zbrali v Kranjski gori z namenom, da opravimo kraljevski krog. Da se povzpnemo preko najvišjega cestnega prelaza na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Sloveniji, torej, preko Vršiča na Mangart in se na izhodišče vrnemo preko Predela in Trbiža. 

tour_mangart2020_litijski_tempomat

Izjemno slikovita trasa velja za biser kolesarskih vzponov, ki jo številne svetovne kolesarske revije uvrščajo med idealne kolesarske destinacije. Tudi profesionalci tej turi rečejo kraljevska, s čimer so poimenovane najzahtevnejše gorske etape svetovnih serij in v tem duhu je potekalo dogajanje tistega dne. Udeleženci smo prišli z vseh koncev Slovenije, vseh starosti, pretežno fantje in tudi nekaj deklet. Dogodek ni bil tekmovalnega značaja, vsak je sodeloval pod lastnimi pogoji, a smo na koncu vseeno razdelili nekaj nagrad. Najhitrejšemu, najstarejšemu, najbolj požrtvovalnemu…

mangart_tour2020_litijski_tempomat_start

V še rosnem jutru je bilo v zraku čutiti vznemirjenje in spoštovanje. Izza parkiranih avtomobilov se je pojavljalo vedno več kolesarskih postav, skrbno vozečih vsak svojo relikvijo. Koliko nam kolesarjem pomeni kolo, je še en fenomen. Zdi se, da preko brnenja verige postanemo nerazdružljivo povezana celota. Skupaj preživimo veliko časa, postanemo prijatelji in partnerji v vseh razmerah, mrazu in vročini, dežju in soncu, ekipa, ki se nikoli ne preda. Da bi kdo le za sebe in kolo vzel dvoposteljno sobo, nisem še slišala, a ni šans, da gre kolo v hotelsko shrambo. Vsaka soba je dovolj velika še zanj. 

Po podpisu v poimenske sezname se je vsak priključil eni od štirih skupin. Še spominska fotografija, nato pa klik, klik, klik in bogomolke, pajki, hrošči in ostali mrčes je izginil za prvim ovinkom. Res, prav zabavno je opazovati, kako se na vse mogoče načine naložimo na kolo in smo pri tem učinkoviti. Kolesarjenje je posamični šport, a kako pomembna je ekipa, vsakič znova po zaključku etap poslušamo profesionalce. Tudi ekipa za en dan ima ogromno moč. Če dela za skupni cilj, iz vsakega potegne najboljše. Pomen besede team, da skupaj vsak doseže več, se močno dokaže v praksi. 

Za kolesarji so se podala štiri spremljevalna vozila. Vsako s svojo nalogo. Eno za tehnično podporo in medicinsko prvo pomoč, drugo napolnjeno s hrano in energijskimi pijačami, tretje s snemalno ekipo, skratka z vsem, kar bi kolesarji utegnili potrebovati na naporni poti. Tudi metla ni manjkala, čeprav ni imela dela. Udeleženci smo celotno traso premagali v potu svojega obraza. Da izrečeno še bolj drži, je s precej visoko stopnjo vlage poskrbelo tudi vreme tistega dne.

Cesta proti Vršiču kmalu pripelje do prve tlakovane serpentine. Teh granitnih kock marsikdo ne mara, prav zato pa je Vršič nekaj posebnega, nek severni pekel, ki človeka menda poboljša. Na spustu v Trento sta sicer dve serpentini več, a k sreči brez kock. Tam, kjer se nam pridruži Koritnica, Soča pa  poslovi in pot nadaljuje v nasprotni smeri, proti Bovcu, Kobaridu in Tolminu, se cesta obrne navzgor proti Logu pod Mangartom. To je kraj osupljivih vedut, ki ga ni uničila vojna, niti dva potresa v letih 1976 in 1998, niti katastrofalni plaz Stovže, ki je leta 2000 pokopal zgornji del vasi. Obnovljen živi pod mogočnimi stenami Jalovca in Mangarta, kot, da bi s svojo trdoživostjo simboliziral veličastnost dosežka in težavnost poti, ki vedno znova čaka kolesarje, ki se podajo tja gor. 

dsc_0285

Mangart je vzpon, pri katerem sedemodstotni naklon predstavlja olajšanje. Ko se noge malce lažje vrtijo, lahko zajamemo sapo in se pripravimo na nov preizkus moči in volje. A ne gre le za zmogljivost telesa, na 17,5 kilometrov dolgi serpentinasti poti, s petimi predori, gre za test osebnosti, za preizkus življenjske energije in veselja do gibanja. Cesta z višino postaja vedno ožja, dokler se pod vrhom ne zoži na približno poltretji meter, le za širino enega vozila in se s pentljo zaključi na višini 2.055 metrov. Kljub izpostavljenosti krutim vremenskim razmeram, je podlaga gladka in trdna. Razen v tunelih, kjer je popolna tema in se je pametno opremiti z dovolj močnimi svetilkami, sicer vozimo skoraj na pamet in čakamo, kdaj nas bo, na od erozije načeti cesti, kam odneslo.

Na Mangartsko sedlo iz Bovca vsak dan prihajajo jadralni padalci, z njega vodita dve peš poti na vrh piramide vseh piramid, na drugo stran vidimo Belopeški jezeri. Vožnja v svet kozoroga in gamsa je neponovljivo doživetje. Čeprav je navedeno bolj aluzija kot resničnost, jih s pogledom podzavestno iščemo v gorskih stenah. Srečamo pa lahko debelušne svizce, kavke in ovce. Zadnje so nas pozdravile že na vrhu Vršiča. Prav nič jih ni motil hrup in promet, navadile so se pozornosti ljudi. S svojim lenobnim obnašanjem pa jasno pokazale, da smo mi vstopili v njihov svet in ne obratno.

Čeprav je pot tako razgledna, da bi se morali neprestano ustavljati, dvanajst, petnajst, tudi dvajset odstotni nakloni neizprosno zahtevajo vso pozornost. Na celotnem vzponu je pomembno, da se ne izčrpavamo, da ne poskušamo loviti drugih, niti jih ne čakamo. Vozimo zbrano, v svojem, čim bolj enakomernem ritmu in na vrhu smo izpolnjeni in zadovoljni. Hormonski koktajl in okolje, v katerega se povzpnemo, povzročita, da v nas življenje pljuska z vso silo, v vse žile in nas za nekaj dni napolni z občutkom nepremagljivosti. Ko se v nas začne vrtiljak čustev in občutkov, je najbolje, da tiho obsedimo na eni od večnih skal in dovolimo, da radost preplavi telo. Pustimo, da si nas čustva podredijo in prelijejo čez solzni rob, če je treba. Trenutki, zapisani z emocijo, nam naslednjič dajo dodatno energijo in klanec se bo zdel manj strm. Zmagujejo res najhitrejši, a kolesarjenje niso le številke. Najveličastnejša vožnja ni vedno zmagovalna, pač pa tista, ki se vtisne globoko v prekrvavljeno tkivo in vožnja na Mangartsko sedlo bo z nami ostala dolgo, zelo dolgo. 

Ogromno Slovencev prisega, da je kolesarjenje najlepši šport na svetu. Je pa tudi eden najnapornejših, zato moramo uživati sleherni trenutek, ki nam ga ponudi. Ko smo v akciji, delujemo bolj iz svojega središča, intenzivneje dojamemo okolje in se z njim bolj povežemo. Zato se lažje znajdemo tudi v povsem nepoznanem okolju in moji najmočnejši popotniški spomini so poti in mesta, ki sem jih prekolesarila. Telo takih spominov nikoli ne zavrže. Prav zato doživetja največ štejejo, nahranijo nas in nam napolnijo prehitro življenje. 

Čeprav nas športni svet tam zunaj zdaj že zelo dobro pozna, se nam še vedno čudi. Močnih reprezentanc verjetno nikoli ne bomo prav z lahkoto sestavljali, a glede na to, iz kakšnega testa smo, bomo vedno imeli bleščeče posameznike. V prvih mesecih letošnjega leta so se po tekočem traku zvrstila svetovna prvenstva na smučeh, vseh dolžin in oblik. Nordijci so v Oberstdorfu kot v deliriju pobirali kolajne in jih domov prinesli celo malho, alpinci iz Cortine in biatlonci s Pokljuke pa nekaj vrhunskih uvrstitev med deset najboljših na svetu. 

Na začetku nove sezone se nadaljuje tudi slovenska kolesarska prevlada. Tadej je suvereno zmagal na dveh enotedenskih dirkah, na njegovi »domači« po Združenih arabskih emiratih in na dirki dveh morij, Tirreno – Adriatico. Primož si je na dirki Pariz – Nica žal skupno zmago zapravil s padcem v zadnji etapi, pred tem pa predatorsko deklasiral tekmece s tremi etapnimi zmagami. Sporočilo je bilo jasno. Ne bo več puščal daril, kjer jih ni treba. V soboto se je zaključila Dirka po Baskiji, kjer sta skupaj kot neuničljiva hribolazca skrbela za šov slovenskega kolesarstva. Končala se je s Primoževo drugo zmago na baskovski pentlji in njegovo predstavo moči, talenta in gentlemenstva. Uščipnimo se, pred leti bi bile to le želje, danes so uresničene sanje. Želje pa so, če parafraziram drugo ime dirke od Pariza do Nice, da bi naši fantje s soncem dirkali vso sezono. 

Dve deski, dva obroča, sodelovanje človeka in stroja, pa toliko veselja in osupljivih dosežkov. Če so se v preteklosti z njihovo pomočjo ljudstva hitreje premikala in zaradi tega lažje preživela, danes Slovenci, nori športni zaljubljenci, na njih doživljamo navdihujoče trenutke svojih življenj in dosegamo svetovne uspehe na meji verjetnega. 

Zima se letos kar noče predati, a v zraku čutimo pomlad, na trenutke celo poletje. Ob premiku ure se je dan podaljšal in tudi nas čakajo pedala. Številni smo peljali svoje vrteče se prijatelje na prvi sprehod že ob nenadni otoplitvi konec februarja. V sožitju z virusom smo otvorili sezono, ki bo zanimiva, saj se kolesarski cunami, ki nas je zalil lansko leto, še zdaleč ni ustavil. Z veseljem zremo v prihajajoče mesece in se vidimo na kolesarskih poteh. 

Alenka Zdešar

Kaj sploh to je Kupikolo.si?

New World Record – Cycling 24h

blog-verstovsek-stanko-world-record24h

Svetovni kolesarski izziv v Sloveniji

Ura je 11.30 , 2 .10.2020 v Dobrovniku, majhen kraj na SV Slovenije, v glavi slovenske kokoške z županom h kateremu bi se lahko prišel učiti marsikateri župan Slovenije. Glede na datum, je vreme več kot odlično in ravno pravšnje za postavljanje kolesarskih rekordov. Vse je pripravljeno na start za napad na svetovni rekord v 24 urnem hitrostnem kolesarjenju. Ekipa je pripravljena, še zadnji pregledi kolesa in avtomobila. Vse je nared. Še zadnje čestitke župana g. Marjan Kardinarja in spodbudne besede ter nekaj fotografij za arhiv.

blog_verstovsek_stanko_world_record24h_kupikolo.si

Verstovšek Stanko, dokaj nepoznan fant iz Zidanega Mosta, ki še pred šestimi leti ni vedel kako pravilno sesti na kolo, se je odločil podreti svetovni rekord slavnega 6 kratnega zmagovalca najtežje kolesarske preizkušnje na svetu RAAM in nosilca rekorda na 24 ur z 896 prevoženimi kilometri Christoph Strasserja. V vsem tem času je s pomočjo trenerja Aleša Suhadolnika napredoval v vrhunskega kolesarja. V letu 2019 je zmagal na SLO24ULTRA , kjer je pokoril konkurenco za kar nekaj krogov.

blog_verstovsek_stanko_world_record24h_kupikolo.si
Ura je 12. Stanko štarta, ekipa kolesarskega društva Litijski Tempomat pa s sodnicama v kombiju za njim. Povprečna hitrost kaže zelo dobro, veter minimalen. Vse se odvija po v naprej določenemu planu. Menjave bidonov in ostale prehrane tečejo kot pri največjih profesionalnih ekipah na minuto točno in brez težav. Željko Krnetić dela kot švicarska ura, točno in brez napak.Po 10ih urah, povprečna hitrost cca 42,57 km/h. Noro. Stanko še vedno svež, kot da je ravno začel. Vmes hočeš, nočeš podre še nekaj hitrostnih rekordov na 100km, 100milj, 200 km, 200 milj ….. itd.
Čez noč se počasi pričnejo kazati rahli znaki utrujenosti, pa vendar povprečna hitrost še vedno na zavidljivih cca 41km/h.
Sredi noči s strani priteče in se preizkuša v hitrosti nepovabljen, a vseeno mogočen »konkurent« v obliki ogromnega jelena, ki je tekel ob Stanku nekaj 100 metrov, nakar se odloči, da zapusti prizorišče dirke v »prepovedani » smeri , tik pred Stankovim kolesom. K sreči se je vse dobro izteklo. Za Stanka in jelena.
Temperatura zunaj nad pričakovanji za ta letni čas. Ko je bilo najhladneje, je bila za ta letni čas temperatura ozračja še vedno 13 stopinj celzija.
Stanku se počasi začnejo kazati prvi znaki utrujenosti, povprečna hitrost pada, pa vendar, še vedno za čas po 20ih urah na kolesu brez prestanka precej visoka.
blog_verstovsek_stanko_world_record24h_kupikolo.si
Ob 10 uri dopoldan pa ……KRIZA !!!! Pri podajanju bidona, kolo zavijuga, udari ob spremljevalni kombi in Stanko pade. Ekipa skoči pobere kolo, Stankota. Na hitro preverjanje ali je Stanko cel, kolo v redu. Vse dobro. Stanko dobil nekaj prask čelada tudi, kolo pa samo sneto verigo. Ekipa hitro reagira popravi kolo, postavi Stankota na kolo in gremo naprej.
Nakar klic iz kombija. Stankotu pada hitrost. Ukrenite nekaj. Hitri posvet vodje ekipe z županom g. Marjanom Kardinarjem.
Vsi navijači na pomoč v avtomobile in na progo navijati na polno. Akcija uspela. Stanku se dvigne povprečna hitrost za cele 2km/h. V tem momentu gre zahvala vsem navijačem in Kolesarskemu klubu Ocean Orhids za vso pomoč in podporo.
Sobota 3.10.2020 ob 12 uri v Dobrovniku se zapiše v zgodovino kolesarstva. Stanko Verstovšek pomete z vso svetovno konkurenco in v 24ih urah z 914,02 prevoženimi kilometri postane novi svetovni prvak. Kaj naj rečemo. Nepozaben dan in najbolj norih 24 ur.
Ob vsem te se je potrebno z vsem srcem zahvaliti za nesebično pomoč krajanom Dobrovnika in njihovem županu G Marjanu Kardinar in KK OCEAN ORCHIDS TEAM-U.
EKIPA :
– Aleš Suhadolnik – trener
– Željko Krnetić – brez njega ni vrhunskega rezultata – član (Litijski Tempomat)

– Jernej Klanšek – mehanik

– Kristjan Matoz – šofer (Litijski Tempomat)

– Roman Matoz – šofer in vodja ekipe (Litijski Tempomat)
blog_verstovsek_stanko_world_record24h_kupikolo.si

Kaj sploh to je Kupikolo.si?

Beg s kolesom v Dolomite

V nedeljo 14.5. okoli 17. ure smo se trije prijatelji odpravili na pot proti severnemu delu Italije, natančneje v pokrajino Südtirol. Okoli ene ure zjutraj smo prispeli v Smart hotel Saslong v St. Christini, Val Gardena. Prvotni namen tega potepa je bilo snemanje Belgijsko- Italijanskega filma Coureur, naprej na prelazu Gardena nato v bližnjem mestu Egna. Ker pa je snemanje potekalo le v ponedeljek in sredo, smo imeli na torek odlično priložnost za oddih v Dolomitih.

Tako smo se na torek, 16.5. odpravili iz hotela v Egni proti Canazeiu, kjer smo parkirali avto in se s kolesi odpravili na znamenito pot SELLA RONDO. Pot smo pričeli z vzponom na Passo Pordoi, sledi spust v Arabbo, seveda kavica, nato vzpon na Passo Campolongo, meni najboljši spust mimo Corvare proti Alta Badii. Na tem spustu smo v Corvari srečali ekipo GCN z Mattom Stephens na čelu. Z njimi smo se lepo pogovorili, malce o Giru in malce o prečudovitih Dolomitih. Nato pa smo pot nadaljevali na Passo Gardena, in se spustili čisto v dolino v Sëlvo, nato pa naprej na najlepši vzpon na Passo Sella, na najvišjo točko našega potovanja in sicer 2244 m n.v. Potem pa samo še spust nazaj v Canzei proti avtu. V dobrih treh urah in pol smo prekolesarili 61 km z 2000m višinske razlike.

Sella Ronda – Strava

Relive poti

Ta dan so se Dolomiti pokazali v svoji najboljši luči. Termin je bil idealen, saj na cestah ni bilo preveč prometa, pa še vreme nam je postreglo z jasnim nebom in prijetnimi temperaturami.

Priprave na Red Bull GONI PONY ;)

Neprecenljivi trenutki igre narave


Deževna nedelja na Primorskem