Na Kanin s kolesom, to bo gotovo nekaj posebnega, sem si mislil in začel zbirati nasvete in informacije. Na spletu jih nisem našel prav veliko, kar mi je dalo misliti, da pot še ni opravilo prav veliko kolesarskih navdušencev. Na spodnji postaji kabinske žičnice Kanin in na TIC v Bovcu so menili, da se na Kanin seveda pride, a z žičnico: »A s kolesom gor? Joj, ne vem, mislim da ne«. 

(Kanin je dostopen z žičnico, na katero, se peš ali pozimi s smučmi, vkrcamo na spodnji postaji A (pri Petrolu v smeri Kobarida). Vožnja do zgornje postaje D na višini 2.202 mnv traja cca 35 minut, vmesni postaji, kjer gondola zamenja napenjalno vrv, beri zajlo, pa sta, B na 980 mnv in C na 1.649 mnv.)

Saj razumem, na Kanin se peljem z gondolo in se čez planino Krnica spustim v dolino. Ampak jaz želim s kolesom tudi gor. Z gorskim kolesom se vozim že celo življenje, to pomlad pa sem kupil polno vzmeteno električno gorsko kolo prav zato, da se bom vozil po zahtevnih terenih, tudi navzgor, ne le navzdol. 

Informacije, ki sem jih imel, so bile bolj skope, zato sem se lotil raziskovanja. Odhod iz Bovca predlagam čim bolj zgodaj zjutraj. V sredini septembra sem se odpravil ob 8h zjutraj, pa je bilo že malce pozno. Ko se sonce upre v pobočje, je lahko pošteno vroče. Opremimo se z dovolj vode in prigrizki, da nam ne zmanjka energije, saj je vzpon kar zahteven. Na poti je veliko peska in kamenja, težje prevoznih predelov, zato je potrebno tudi precej hoje. Mogoče se zaradi tega odločite in obujete pohodne čevlje, jaz sem jih nosil v nahrbtniku.

Avanturo začnemo v Bovcu, z lepim vzponom po asfaltirani cesti, mimo Kaninske vasi. Po 2 kilometrih zavijemo desno na makadamsko cesto, v smeri postaje B, do katere je pot lepo urejena. Do postaje C pa je pozimi možno tudi smučanje, zato naj bi bila cesta v slabšem stanju. Odločil sem se, da grem s kolesom do postaje C, do vrha smučišča pa peš.

Lepo speljana makadamska cesta nas najprej vodi skozi gozd. Vmes se odpirajo čudoviti razgledi na bovško dolino, tudi za klopce za postanek je poskrbljeno. Do postaje B potrebujemo cca 40 minut, od treh stopenj električne pomoči zadostuje prva. Poraba cca 15% baterije. 

Cesta nadaljuje proti planini Krnica. Ker izvem, da je tam pot navzgor skoraj nemogoča, po cca 1 km zavijem ostro levo. Tu oznak ni več, a sem predvideval, da pelje do postaje C. In res, strma, precej razrita pot, se začne vzpenjati skozi bukov gozd.

Električna pomoč je tu nepogrešljiva, druga in predvsem tretja stopnja je kar obvezna. Pot je razrita, s cca 30-40 cm visokimi kanali in veliko peska. Kolo velikokrat zakoplje, potrebno je kar nekaj spretnosti, da po utrjenem delu poti zvoziš mimo kanalov. Cesta je primerna za najbolj robustna gorska vozila. No, saj občasno naredi tudi kakšen ovinek in tam strmina malce popusti, a kakršnokoli popuščanje v ritmu, pomeni veliko trpljenje. Najboljše je nastaviti visoko stopnjo pomoči že pred vzponom in med potjo ničesar spreminjati.

Vsakih par sto metrov sem moral sestopiti, saj je bila zaradi velike količine peska pot težko prevozna. Še dobro, da imamo na cca 23 kilogramskem kolesu na krmilu gumb, ki omogoči električno pomoč tudi pri rinjenju. Zadeva včasih deluje z malo zamika, a zelo pomaga. Prerinem cca petdeset metrov, pa spet na kolo. In tako še nekajkrat. Za tako pot nam pride prav bolj zdržljivo kolo s čim lažjimi nastavitvami električne pomoči. Pa z SPD-ji je tole tudi kar izziv. 

Drugi del poti pelje čez kamenje in skalovje. Večji del je vozen ali pa pohoden, če je podlaga preveč peščena in kolo preveč koplje. Vmes pa izjemni pogledi na bovško dolino, na Kaninsko visokogorje, srečamo tudi dve klopci za uživanje v razgledih in fotografiranje. Pot je tako lažje nadaljevati. V kolikor je sonce že precej visoko je vse še bolj zahtevno, zato odhod zgodaj, kot sem že napisal. 

Po cca poldrugi uri pridemo do postaje C. Zadnji del te poti je z visoko stopnjo električne pomoči ustrezen za vožnjo. Stanje elektrike na postaji le 7%. Skoraj prazna baterija, a cilj je dosežen, kar bi bilo brez elektrike nemogoče. No, peš ali z gondolo vsekakor, a s kolesom je nezamenljivo doživetje..

Pot sem nadaljeval peš, do vrha smučišča ostane še cca 1,5 urni lep “sprehod”. Naprej žal zaradi izredno strmega melišča s kolesom ni šlo. Kolo sem priklenil na postaji in hvala žičničarju, ki ga je občasno pogledal. 

Navzdol. Brez problemov, a previdno. Po isti poti, od postaje C mimo B do Bovca. Veliko zaviranja, veliko peska in večjih kamnov. Izjemna priložnost za preizkus kolesa in sebe. V trenutkih, ko je potrebno zdržati, je priložnost, da ugotovimo, kje so meje, kje se s kolesom ujamemo, kje pa je bolje, da ne preizkušamo mej drug drugega. 

Torej, Kanin z električnim kolesom? Vsekakor da. Naporno, a z užitkom. 

Za naslednjič ostaja izziv. Do postaje C s kolesom, nato v gondolo z njim do vrha. Spust najprej po italijanski strani, na Prevali desno, preko planine Krnica, med postajama C in B pa na pot, po kateri smo se vzpeli danes. S polno baterijo in čim več tehničnega znanja je užitek zagotovljen. V kolikor si pa omislimo še rezervno baterijo v nahrbtniku, lahko v raziskovanju kaninskih poti uživamo ves dan.  

In na koncu še nagrada. Ohladitev v bistri Soči. 

Prevozil: Matija Pavlovčič

September 2020

Želite spoznati še več kolesarskih poti po Sloveniji?