Uganda s kolesom ….. potovanje skozi čas

40
  • Trasa

    Izhodišče in cilj kolesarske poti:  Entebbe (Kampala, Uganda) – krožna pot

    Potek celotne poti

    Avtobus: Nova Gorica – Benetke in nazaj

    Letalo: Benetke – Istanbul – Kigali – Entebbe in nazaj

    Kolo: Entebbe – Lulongo – Mityana – Mpigi – Mubende – Kyenjojo – Fort Portal – Lake Nkuruba – Kasese – Elephant Home Village – Katwe village (motor) – Ekvator (motor) – Queen Elisabeth Park (avto) – Engiri Lodge – Bushenyi – Mbarara – Leopard Rest – Masaka (kombi) – Bukakata Ferry – Luku (Sesse otočje-otok Bugala) (trajekt) – Kalangala – Entebbe (barka)

  • Razdalja

    700 km

  • Čas vožnje

    8 dni kolesarjenja (11 dni celotno potovanje)

    Najprimernejši čas potovanja: sušno obdobje – od decembra do marca ali julij in avgust, najbolj sušen je januar

  • Težavnostna stopnja

    4/5 –  zelo zahtevna kolesarska tura

  • Višinski metri

    11.000 metrov

  • Najvišja nadmorska višina

    1.624 m.n.m.

  • Največja strmina

    10 %

  • Najdaljši klanec

    19 kilometrov

  • Podlaga

    asfalt, rdeče zemljate poti (red dirt road)

  • Primerno za

    gorska, treking kolesa

Pomembne informacije

Ugandski šiling: 1 USD = 3.687,74 UGX  (menjalni tečaj se spreminja)

Podatkovna kartica 12 GB – 50.000,00 UGX = 13 EUR

Vstopni vizum – 50 USD

Obvezno cepljenje proti rumeni mrzlici vsaj 10 dni pred potovanjem – 35 EUR, priporočljivo tudi cepljenje proti hepatitisu

Obvezne tablete proti malariji Malarone – potrebno uživati 2 dni pred potovanjem, vsak dan med potovanjem, zadnjo tableto 7 dni po zaključku potovanja – 55 EUR/škatla

Turistično zavarovanje – zelo priporočljivo, Mitja in Aleš sta imela zavarovanje že sklenjeno pred tem

Uganda, Afrika

Uganda))) … eho se izgubi za obzorjem, odmeva vzdolž poloble in izzveni v srcu ekvatorialne Afrike, ob mogočnem Viktorijinem jezeru.

Na letališču Entebbe štrlita ven dva belca. Ko začneta iz torb vleči in sestavljati gorska kolesa, pa postajata že skoraj nevarna. Shranita torbi za dolgih enajst dni in se podata v neznano. Že po nekaj kilometrih vrtenja jima postane jasno, zakaj je toliko parov oči oprezalo za vsakim njunim gibom. Znašla sta se v časovni stroj ujeti deželi, v kateri se zdi, da se življenje že stoletja ni spreminjalo.

66

Uganda, dežela težko izgovorljivih geografskih imen, Mpigi, Mbarara, Nkuruba, ni še en afriški fotografski raj. Uganda je prvinsko življenje. Ležeča na severni in južni polobli, vzbuja strast in hrepenenje, strah in surovost, vse hkrati. Savane, džungle, jezera, reke, gorovja, revščina, bogastvo, črnci, belci, velikih pet, ptiči, plazilci, plemenske skupnosti, civilizacija, krščanstvo, islam. Uganda je Afrika in svet v malem. Zaradi svoje raznolikosti jo je že Churchill opisoval kot The pearl of Africa.

Kolesariti po deželi, ki se ovija okoli Ekvatorja, katerega moč obrne smer vrtenja odtekajoče vode v koritu, je nekaj tako pristnega, da je težko primerljivo s čimerkoli. V Afriko se odpravimo, da bi videli, a tam nas zadane. Doživljamo močneje kot običajno, vrne nas na začetek, k vprašanjem kdo smo, kam gremo, kaj želimo.

Mame Afrike ne pozabimo nikoli. V nas pusti globoke sledi.

zemljevid-uganda-afrika

Kaj se podi po glavi dvema Evropejcema, ko začneta razmišljati, da bi se tja odpravila s kolesi?

Mitja in Aleš sta kolesarska prijatelja. Veliko skupnih kilometrov je za njima. Alešu se pred 2 leti približuje okrogla obletnica. Na enem od njunih kolesarjenj naglas razmišlja, da bi za okroglico rad doživel afriško življenje in divje živali v njihovem naravnem habitatu.

Ampak kako? Agencije so pred korono ponujale marsikaj, splet pa še več. Naletita na kolesarski potopis po Ruandi. Kje je sploh Ruanda, kakšna dežela je, je varna? Začne se brskanje za podatki o afriških državah, o varnosti, boleznih, političnih razmerah, jezikih, naravi…

2

Ko odkrijeta agencijo Red Dirt Uganda, ki ponuja vodena kolesarjenja po Ugandi in Ruandi, ideja začenja dobivati izvedljivo obliko. Vedno bolj sta odločena, da gresta tja dol s kolesi. Želela sta pustolovščino, več svobode, adrenalina, zato jima je, potovanje izpeljati v lastni režiji, predstavljalo vse večji izziv. Lotila sta se temeljitih priprav, saj sta se zavedala, da, če jima spodleti s pripravami, sta zrela, da jima tudi tam spodleti. Na koncu se je izkazalo, da je bilo potovanje tudi pol cenejše od organizirane oblike. Skupaj s cepljenji, zdravili, vizumom ju je stalo manj kot 2.000 EUR po osebi.

Itinerarij

Uganda je kmetijska država, razdeljena na krepko čez sto okrožij, ki so združena v 4 administrativne regije. Poleg Ruande jo obkrožajo še Demokratična republika Kongo, Južni Sudan, Kenija in Tanzanija. Z zadnjima dvema si deli veličastno Viktorijino jezero, ki je največje tropsko jezeru na svetu. Začetki segajo v 13. stoletje, konec 19. stoletja ji je bil vsiljen britanski protektorat, leta 1962 pa je postala neodvisna republika. Vmes je preživela sedem let diktature polkovnika Idi Amina, ki je leta 1971, po državnem prevratu, prevzel oblast. Danes Uganda postaja vedno bolj turistična država in če se naokoli ne potikamo ponoči, tudi varna. Za samostojno kolesarjenje se je vsekakor bolje odločiti za južni del, kajti na severozahodu so razmere še vedno precej nepredvidljive. Lahko naletimo na cestne zasede, etnične ali celo plemenske spopade.

zemljevid-prevozene-poti

Prvotna ideja je bila, da potovanje začneta v Ugandi in končata v Ruandi. Ker pa sta nekaj evropske prtljage shranila v letališkem depoju (lost&found office), sta se odločila za krožno pot po jugozahodnem delu Ugande. Traso sta, ob predhodnem preverjanju razpoložljivih kapacitet za spanje, sestavila bolj kot ne po občutku. Ugotovila sta, da internet odlično deluje, zato sta se odločila, da si bosta prenočišča iskala sproti. Kljub vsem pripravam in previdnosti, menita, da ju je spremljala sreča. Pot sta opravila brez zapletov, poškodb, okvar, prebavnih težav ipd.

Iz domače Nove Gorice sta se z avtobusom odpeljala do Benetk, od koder sta prek Istanbula poletela v Kigali (Ruanda). Med tamkajšnjim postankom sta kar na letalu, kot v avtobusu, počakala, da so potniki izstopili in vstopili. Sledil je še zadnji polet do Ugande, na mednarodno letališče Entebbe, ki je bil njun cilj in začetek hkrati. Povratna letalska karta ju je stala 650 EUR, z doplačilom za prevoz športne opreme, 80 EUR v vsako smer. Na letališču sta uredila vstopni vizum, ki je za slovenske državljane obvezen in kupila GSM kartico za podatkovni prenos, da brskanje za informacijami ne bi bilo predrago. To ju je stalo še slabih 100 EUR.

Ko sta v zgodnjih jutranjih urah na letališču sestavila kolesi, sta bila pripravljena na kolesarsko pustolovščino:

  1. Četrtek, 30. januar 2020: Entebbe – Mityana, 87,22 km, 1.522 m višinske razlike, nočitev Turistični kompleks B&B (kolo)
  2. Petek, 31. januar 2020: Mityana – Mubende, 81,62 km, 1.522 m višinske razlike, nočitev Hotel za 15 eur (kolo)
  3. Sobota, 1. februar 2020: Mubende – Kyenjojo, 99,91 km, 2.078 m višinske razlike, nočitev Hotel last prebežnika iz Burundija (kolo)
  4. Nedelja, 2. februar 2020: Kyenjojo – Kibale Forest National Park – Fort Portal, 55,89 km, 975 m višinske razlike, nočitev Hotel v mestu (kolo)
  5. Ponedeljek, 3. februar 2020: Fort Portal – Lake Nkuruba – Kasese – Elephant Home Village, 93 km, 1164 m višinske razlike, nočitev Elephant Home Village (kolo)
  6. Torek, 4. februar 2020: ogled slanega jezera Katwe in Equatorja, nočitev Elephant HV(motor)
  7. Sreda, 5. februar 2020: safari Queen Elisabeth Park, nočitev Engiri Lodge (avto)
  8. Četrtek, 6. februar 2020: Queen Elisabeth Park – Bushenyi, 64,32 km, 1.555 m višinske razlike (kolo)
  9. Petek, 7. februar 2020: Bushenyi – Leopard Rest, 116,26 km, 1.431 m višinske razlike, nočitev Leopard Rest (kolo)
  10. Sobota, 8. februar 2020: Leopard Rest – Masaka 100 km, nočitev v hotelu (lokalni prevoz)
  11. Nedelja, 9. februar 2020: Masaka – Bukakata Ferry, 40 km, 435 m višinske razlike (kolo); Bukakata Ferry – Sesse Island boat taxi (trajekt); Luku – Kalangala, 35,56 km, 702 m višinske razlike (kolo), nočitev v najlepši turistični rezidenci na poti
  12. Ponedeljek, 10. februar 2020: Kalangala Ferry – Entebbe (barka)

Kolesarjenje, promet, prtljaga

Z letališča sta se podala na zahod in že po nekaj kilometrih doživela prvi kulturni šok. Povsod polno smeti, odmetavajo vse po vrsti. Domačini niso dorasli dejstvu, da plastika ne razpade in ne sodi v naravo. Kmalu sta prispela do zaliva, kjer sta za prečkanje najela kar ribiški čoln. Na ta način sta se izognila kaosu in nevarnostim glavnega mesta Kampale. Po izkrcanju v vasi Lulongo sta, vsak obložen s štirimi torbami, zapeljala v divjino. Cilj prvega dne je bilo mesto Mityana.

41

Vozila sta po asfaltnih prometnicah in lokalnih bližnjicah, po rdeči zemlji, ki ob deževju postane težko prevozno blato. Iz previdnosti sta včasih raje naredila kakšen kilometer več po glavnih cestah, kjer je bila, kljub gostemu prometu, vožnja precej varna. Vozijo po levi strani vozišča, kar je dediščina angleške vladavine in ob robu vozišča se nahaja metrski pas za kolesarje in motoriste. Teh kar mrgoli, saj je motor glavno prevozno sredstvo.

S seboj nista vozila niti šotora, niti spalnih vreč, pa se je kljub temu osnovni teži kolesa pridružilo kakšnih 14 kilogramov. To je pomenilo, da sta, poleg lastne teže, tovorila dodatnih 30 kilogramov. Po nekaj dneh sta ugotovila, da sta kljub dobri telesni pripravljenosti, malce podcenila težavnost poti. Ceste se stalno vzpenjajo in spuščajo, zato se je vsak dan nabralo okrog 1.000 metrov višinske razlike, en dan celo 2.000 metrov s 24-timi vzponi in spusti. Ne, ne, nista jih štela sproti, ampak kasneje razbrala na gpx-u, na 100 kilometrski ravni sledi, ki skoraj ni naredila ovinka.

67

Prtljago sta spakirala zelo premišljeno. Poleg nujnih oblačil, sta vzela s seboj standardno orodje za popravilo koles in set za krpanje zračnic. Oblačila sta sproti prala, saj so se do jutra, ko sta jih potrebovala, že posušila. Pomemben del prtljage so bila zdravila. Poleg obveznih tablet proti malariji, tudi tablete za razkuževanje vode in za primer prebavnih težav, oglje za želodec.

37
38

Njuni kolesi sta bili atrakcija, čudo tehnike. Za vrednost njunih koles bi verjetno dobila več tistih indijskih mopedov, s katerimi se vsi prevažajo. Pravijo jim boga-boga in na njih se dogajajo neponovljivi prizori. Dolgo bosta pomnila dogodek s črpalke, kjer sta vedrila med nevihto. Tam se je seveda nabralo tudi veliko motoristov. Na enem se pripelje cela družina in ustavi poleg njiju. Da so lahko sestopili, je mama Aleša prosila, če lahko pridrži nek zavoj. V njegovem naročju se je znašel nekaj dni star dojenček. Sicer domačini veliko potujejo z javnimi prevoznimi sredstvi. Vožnjo s kombijem za 9 ljudi, v katerega so jih stlačili skoraj še enkrat toliko, sta izkusila tudi onadva. Kolesa, ki jih pri nas že težko srečamo, pa uporabljajo za prevažanje drv in šopov, tudi 100 kilogramskih, na polju nabranih banan.

36
22
27

Razen enega, sebi podobnih kolesarjev nista srečala. Pa še ta se je po treh mesecih solo kolesarjenja odvadil govoriti. Saj ni čudno, pot je začel v Egiptu.

Življenje domačinov, prenočišča, plačilna sredstva

Na vsakih nekaj deset kilometrov sta naletela na zaselek, kjer je bilo nekaj hiš in kakšna trgovina, da sta lahko kupila vodo. Na približno vsakih sto kilometrov pa večje mesto, kjer se vse življenje dogaja ob in na cesti. Trgovine, delavnice, obrtniške delavnice…tovarne na celi poti nista videla.

23

Kraji, ki sta jih prečkala so bili dokaj razviti, ko pa sta jih zapustila, ni bilo popolnoma nič. Le posamezne hiše 5 m x 4 m, narejene iz opek, brez elektrike, brez vode. Opeke delajo sami, tako, da na dvorišču kopljejo zemljo, naredijo opeke, jih žgejo in iz njih postavijo hiše, ki imajo en prostor. Kuhinja oziroma ognjišče za pripravo hrane je zunaj, nikoli v hiši. Vsak dan sproti kupijo vrečko oglja, da si lahko skuhajo. Hmm, vsak dan sproti, za nas nezamisljivo. Živijo od danes do jutri.

58

Prenočišča za turiste so last bogatejših domačinov, ki so študirali v tujini. Vile ogradijo z živo mejo in zaposlijo enega ali dva služabnika, ki čistijo in kuhajo. Višek sob oddajajo v turistične namene. Prek noči pred take hiše pokličejo oborožene straže. Tudi hotel, v katerem sta prespala prvo noč, je bil zastražen. V Evropi smo vajeni, da se dolžina dneva z letnim časom spreminja, ob ekvatorju temu ni tako. Vsak dan sta imela na razpolago 12 svetlih ur, da sta še pred nočjo prišla na cilj. Za spodobna prenočišča z zajtrkom sta odštela okoli 20 EUR na osebo. In Booking.com deluje brezhibno.

Zadnjo noč sta prespala na otoku Bugala, največjem od 84-tih otokov arhipelaga Sesse, ki se nahaja na Viktorijinem jezeru. S strani tujih turistov so ti otoki redko obiskani, radi pa tja hodijo domačini iz glavnega mesta Kampale in drugih afriških držav, predvsem iz Južne Afrike.

30

Na otoku sta prespala v najbolj luksuznem hotelu na celotni poti. Pred odhodom domov sta želela oprati kolesa in nekaj oblačil. A glej ga zlomka, niso imeli pralnega stroja. Ne potrebujejo ga, ker je delovna sila tako poceni, da perejo ročno. Vse so jima oprali, kolesa in oblačila. Oprano perilo ne sušijo na vrveh, ampak jih razložijo po grmih in travi.

Zadnji dan sta nameravala del poti do letališča opraviti s trajektom, ki redno vozi do Kampale. A redno le takrat, ko ni pokvarjen, kar se zgodi precej pogosto. In tudi ta dan se je. Lahko bi celo zamudila letalo, ker tudi barki, ki sta jo našla v pristanišču, motorji niso vžgali. A se je nekako izšlo in na letališče Entebbe sta prispela pravočasno.

42

Plačilna valuta je ugandski šiling, poleg tega tudi ameriški dolar. Z euri in karticami pa ne opravimo veliko. Ob vsej revščini imajo v vsaki družini vsaj en telefon, ki ga uporabljajo tudi za plačevanje. Nepozabna je dogodivščina, ko sta v banki zamenjala 300 dolarjev in dobila ogromen kup bankovcev v vrednoti 1 milijona šilingov.

Hrana in voda

Voda ni pitna in ena od glavnih skrbi je bila, da sta pravočasno dopolnila zaloge. Kupovala sta jo v trgovinah, na katere sta naletela ob poti. Domačini ne kupujejo ustekleničene vode, otovorjeni s stotinami plastenk jo hodijo iskat v reko in jo doma prekuhavajo. Zato je pogled na motorista, obloženega s plastenkami, nekaj vsakdanjega. In seveda, v steklenicah se lahko znajde tudi taka voda, zato je treba paziti, da so čepi originalno zaprti.

8

Povsod prodajajo street food. Iz previdnosti in strahu pred okužbo, ki bi jima pokvarila potovanje, je dolgo nista poskusila. S seboj sta imela veliko zalogo energijskih tablic, večkrat sta si privoščila okusen topel obrok. Ker nimajo hladilnikov, je na tržnici na voljo le živa hrana. Če bi jo sama pripravljala, bi na tržnici lahko kupila, na primer, živo kokoš ali kozo.

Uganda ima v svoji prehrani veliko raznovrstne zelenjave in sadja. Najpogostejša jed, ki se znajde na krožnikih revnih domačinov, je Matoke (Matooke). To je tradicionalna, zelo kalorična jed iz zelenih banan, ki jim dodajo krompir, fižol in bučo, zavijejo v list banane in kuhajo na pari. Postrežejo na krožniku kot pire.

Druga značilna jed, ki jo velja poskusiti, je Ugandan Rolex. Chapatas – tortilji podobno palačinko iz moke in vode, izdatno nadevajo in zavijejo. Nadev, narejen iz jajc, rdečega zelja, paradižnika, čebule in soli, je podoben naši frtalji. Hranljiva in okusna jed, ki je primerna tudi za na pot.

Vreme in gospodarstvo

Vreme je določilo, kdaj se bosta odpravila na pot. Uganda ima dve deževni in dve sušni obdobji. Sušni sta od decembra do marca ter julija in avgusta. Najbolj sušen mesec je januar, zato sta še za rep ujela  zimsko obdobje in s tem dokaj suhe ter lažje prevozne ceste. A ju je prva dva dni kljub temu pošteno napralo. Popoldanske vročinske nevihte so v ekvatorialnemu podnebju kar običajne, hitro se skuhajo in hitro spet posije sonce. Nadležne sopare pa nista občutila, razen med palmovimi nasadi na otoku Bugala. Temperatura sploh ne pade, zato domačini ne nosijo dežnikov, ker vedo, da se bo zlilo in se bodo hitro posušili.

49

Takšne nevihte so bile idealna priložnost za spoznavanje domačinov. So komunikativni, prijazni in radovedni. Vsi govorijo angleško, zato so pogovori tekli spontano, kar je bila sploh ena najbolj avtentičnih izkušenj na poti. Radi navezujejo stike, ker v belem človeku vidijo poslovno priložnost in bogataša, ki ima neizmerne količine denarja. No, pri njihovi mesečni plači 100 dolarjev ni težko razmišljati na tak način. Imajo veliko idej, kako bi muzunguuu – beli, evropski človek investiral v njihove turistične kapacitete.

Ne samo dolžina dneva, tudi temperature so celo leto enake. Ni prevroče, med 18 in največ 30 stopinj. Razlog je verjetno v tem, da celotna Uganda leži na visoki nadmorski višini, 1.000 metrov in več. Ekvator sta prečkala dvakrat. Prvič blizu vhoda v narodni park Queen Elisabeth, drugič med povratkom, na Viktorijinem jezeru.

44

Največ prihodkov ustvarijo od prodaje poljščin, zato je obdelane veliko zemlje. Glavni produkt so banane, ki so njihovo osnovno živilo, kot pri nas krompir. Vsak dan sta srečevala desetine tovornjakov, do vrha naloženih z zelenimi bananami. Dvakrat tedensko jih pobirajo v nasadih in jih vozijo na tržnico v glavno mesto. Z denarjem od prodaje banan, kupijo, kar jim doma manjka in preživijo teden. Ko sta povedala, da je v Sloveniji v tistem obdobju zima in da drevje nima listja, so se čudili, kako lahko preživimo.

Banana je trajnica. Posadijo jih v deževnem obdobju, ko obrodijo, jih požanjejo, da iz korenin spet poženejo nove. Poleg banan gojijo tudi mango, papajo, čaj, koruzo, krompir… V bolj gorskem predelu, sploh okolica mest Fort Portal in Kasese, je vse zeleno od čajnih nasadov.

25
32
31

Divje živali in narodni parki

Po enem tednu Afrike sta ugotovila, da bi lažje srečala medveda v Sloveniji, kot leva v Afriki. Kljub temu, da sta vse dni preživela v naravi, sta videla zelo malo divjih živali. Enkrat slona, ki je s hitrimi koraki prečkal cesto pred njima, drugič čredo zeber, ko sta zavila na samotno pot do prenočišča.

51

Človek gre v Afriko, da bi videl divje živali, pa se izkaže, da jih ni. Tiste, ki jih še niso iztrebili, so se skrile, ker vedo, da bi bile v bližini naselij verjetno ob življenje. Večina pa živi v naravnih rezervatih, kjer so zaščitene in imajo mir. V umetnih jezercih so jim uredili napajališča. Vsak dan okoli enajste ure se pridejo odžejat, zato jih tam najlažje vidimo.

45

Po petih dneh kolesarjenja sta prispela do narodnega parka Queen Elisabeth Park, kjer sta si vzela dva dni počitka. Najprej sta nočila izven parka, v Elephant Park Village, ki ga upravlja vaška skupnost. V organizaciji lokalnih vodičev sta prvi dan z boga-boga obiskala jezero Katwe, kjer pridobivajo sol, dan kasneje sta si privoščila avto-safari po Queen Elisabeth Parku, kjer sta tudi nočila zadnjo noč pred nadaljevanjem poti.

Za safari se običajno odločimo, da bi videli čim več divjih živali, po možnosti velikih pet. Levi, sloni, bivoli, leopardi in nosorogi so v preteklosti veljali za najtežje ulovljive in najbolj nevarne živali v Afriki. Mitji in Alešu je na poti uspelo videti že prej omenjenega slona in zebre, v narodnih parkih pa še žirafe, impale, leve, slone, vodne bivole, povodne konje in več vrst opic.

19
55

Zanimivo je varovalno vedenje divjih živali. Sloni prenašajo sporočila in spomine iz roda v rod. Če se je slon soočil z lovcem oziroma, če so ubili člana njihove črede, bodo vedeli, da je človek nevaren tudi mladiči, ki se v času dogodka sploh še niso rodili. Narodni park Queen Elisabeth meji s Kongom, kjer jih še vedno pobijajo, zato so vsi na ugandski strani meje. V Kongu slonov enostavno ni. Če pa jih srečamo v narodnem parku, se skrijejo za drevo in popolnoma mirujejo, da jih ne bi opazili.

11

Povodni konji so po naravi agresivni in lahko napadejo brez razloga, zato veljajo za človeku nevarne živali. Čez dan jih lahko vidimo, kako molijo glave iz vode in med samoobrambnim zehanjem grozeče razkazujejo svoje dolge, nevarne podočnike. Ponoči pa se pasejo na kopnem in prehodijo tudi po 30 kilometrov. Če prespimo v njihovi bližini, ponoči ni najbolj varno hoditi naokoli.

Eden od vrhuncev potovanja po Ugandi bi bil Gorila treking. A bi za to potrebovala vsaj kak dan več, kajti do njih je treba peš, visoko v tropski deževni gozd. Živijo le še na tromeji Ugande, Ruande in Konga. Ker so ena najbolj ogroženih živalskih vrst na svetu, je dovoljen dostop majhnemu številu ljudi naenkrat. Rezervacijo je potrebno opraviti mesece vnaprej in dovolilnico plačati okoli 700 USD.

Izobrazba in bolezni

Afrika je zibelka človeštva, a hkrati človeško življenje ni vredno nič. Živijo, da preživijo. Zaradi slabih higienskih razmer in okužb je umrljivost visoka. Po uradnih podatkih je povprečna starost prebivalcev v Ugandi pod 16 let (v Sloveniji 43,8 let) in res, starejših ljudi od 40-50 let nista srečala. Več kot 30 odstotkov prebivalstva je obolelih za aidsom, na otočju Sesse pa kar 90 odstotkov. Veliko otrok se že okuži prek matere. Visoka umrljivost zaradi posledic HIV/AIDS v praksi pomeni, da večina otrok na otočju Sesse še pred polnoletnostjo ostane brez staršev.

18

Podnebje ustvarja pogoje za razvoj bakterij in parazitov, zato sta vsak dan jedla tablete proti malariji. Tudi vsako ranico ali prasko sta takoj oskrbela in zaščitila. V jezera in reke je prepovedano, tudi za domačine, ker v vodi mrgoli parazitov, ki se jih človek težko reši. Tudi za bolnišnicam na poti sta pobrskala, a jih k sreči nista potrebovala.

V Ugandi je nepismenost zelo visoka. Veliko prebivalcev nima dostopa do šol, nimajo denarja niti za svinčnike in zvezke. Pa tudi, če ga imajo, ne hodijo v šolo prav dolgo. Če se ne preselijo v mesto, kmalu spoznajo, da jim izobrazba na polju nič ne koristi. Tam vsaj vedo, kaj dobijo. Tisto, kar posadijo. Zato otroci ostajajo doma takoj, ko so uporabni v kmetijstvu. Tudi igrače si naredijo sami. Žoga, spletena iz bananinih listov, je prav uporabna.

34

Afrika ne gre tako hitro iz človeka

Ko človek vidi, da ljudje nimajo nič, popolnoma nič, se začne spraševati, koliko potrebuje, da preživi. Še bolj pomembno, kaj potrebuje za srečo. Oni jo imajo, vsak dan. So preprosto zadovoljni, prijazni in imajo čas, da spregovorijo z drugimi.

4

Aleševa želja, da bi doživel življenje v Afriki, se je izpolnila na najlepši možni način. In težko bi dobil lepše rojstnodnevno darilo. Mitja je že v pripravljalnem obdobju poskrbel za mnogo organizacijskih podrobnosti, ki so omogočile, da sta se na pot lahko podala s kolesi. Za konec je pred pozabo zavaroval še spomine. V video je povezal utrinke s poti, ki bodo še čez leta priklicali številna pristna doživetja. Darila lahko hitro izgubijo vrednost in pomen, se obrabijo ali postanejo navlaka. Doživetja nikoli, nikoli. Naselijo nas z vznemirljivostjo, spoznanji in občutki, ki postanejo del nas in nas spremenijo.

Ja, v življenju je treba tudi malo tvegati, da je vredno svojega imena.

Zapisala: Alenka Zdešar

December 2021

Mitja Gulin in Aleš Urdih sta pot prekolesarila tik pred korono – od 30. januar do 10. februar 2020. Z nami sta delila informacije, vtise in občutja.

V Video galeriji (spodaj) ne spreglejte videa Cycling Uganda:

https://www.youtube.com/watch?v=svoSCB3l6Fk

Za vse, ki vas bo zamikalo, da bi se podali po njunih poteh, sta dodala tudi gpx-e (Zemljevid poti).

Zemljevid poti

Download
Download
Download
Download
Download
Download
Download
Download
Download

Kaj sploh je Kupikolo.si?

Videogalerija

UGANDA…potovanje skozi čas

Fotogalerija