Nova Gorica skupaj z Goriškimi Brdi, Kanalskim Kolovratom, spodnjim tokom reke Soče ter Trnovsko in Banjško planoto, zahodnim delom Vipavske doline in robom Furlanske nižine onkraj meje z Italijo zaokrožuje ožjo Goriško. V zadnjih letih tudi turisti odkrivajo izjemen potencial te regije, uživajo v vinski in kulinarični ponudbi Goriških Brd, iščejo mir, tišino in stik z naravo na Banjšicah in v Trnovskem Gozdu ali se hladijo ob Soči pod mogočnim Solkanskim mostom. Nova Gorica je bila skupaj s sosednjo Gorico izbrana tudi za evropsko prestolnico kulture 2025.

Najprimernejše izhodišče je Trg Evrope pred železniško postajo v Novi Gorici, ki je skupni čezmejni trg obeh mest, Nove Gorice in Gorice. Tu je na voljo dovolj parkirnih mest za tiste, ki se na izhodišče pripeljejo z avtomobilom, lahko pa seveda pridete tudi z vlakom. Z železniške postaje zlahka skočite čez mejo in skozi Gorico, Podgoro in Mosso, ob vznožju Brd, v Vipolžah ponovno prečkate mejo in pridete na slovensko stran Brd. Nad Dobrovim dominira mogočen grad, zgrajen v 16. stoletju na temeljih starejšega gradu, v katerem domujeta stalna zbirka Goriškega muzeja ter stalna razstava grafik Zorana Mušiča.

Iz Nove Gorice se po ravnem oziroma valovitem terenu ogrejemo do italijanskih Brd, kjer nas po dobrih 20 km čaka prvi vzpon. Za hip se dotaknemo furlanskega govornega področja, nato pa že krenemo proti Beneški Sloveniji. Po nekaj kilometrih vzpona dosežemo Castelmonte, romarsko središče srednjeveškega izvora, ki raste na skalnati vzpetini nad dolino mejne reke Idrije, kamor se po ozki in vijugasti cesti spustimo tudi mi.

Po nekaj kratkih ravninskih kilometrih ob reki, pri Britofu spet zavijemo na slovensko stran in se po nekaj kilometrih dvignemo na Lig, naselje na Kanalskem Kolovratu z romarsko cerkvijo Marijino Celje tik nad vasjo. Od tu se spustimo po strmi, precej zdelani asfaltni poti v Kanal, kjer imamo pri koritu takoj po koncu spusta možnost, da natočimo vodo.

Prečkamo Sočo čez znameniti 17 metrov visoki most nad najjužnejšimi koriti Soče v njenem toku, nato pa v vasi Morsko zavijemo proti Banjški planoti. Po nekaj kilometrov dolgem vzponu dosežemo Kanalski vrh z akumulacijskim jezerom črpalne hidroelektrarne pri Avčah (kilometer stran od ceste) ter se nato po slikovitih kulisah Banjške planote mimo Bat in Grgarskih raven spustimo v Grgar.

Ves čas nas že pozdravlja silhueta Svete Gore z značilno baziliko Kraljice Svetogorske, prav tako romarskim in turističnim središčem. Na vrh se podamo z južne strani (možen je tudi severni pristop iz Grgarja, vendar je makadamski, za pot vprašajte v vasi!) s krožišča na glavni cesti. Gre za zahteven vzpon, ki je resda dolg samo slabe 3 kilometre, vendar je povprečni naklon skoraj 12 odstoten. Na Sveti Gori je bil tudi cilj kraljevske etape letošnje Dirke po Sloveniji. Od tod nas čaka samo še spust v Novo Gorico, kjer zaključimo pot.

Napisal: Gabrijel Fišer

Oktober 2021

Želite spoznati še več kolesarskih poti po Sloveniji?

Biokovo je gorski hrbet v osrednjem delu Dalmacije, ki se strmo spušča proti Makarskemu primorju. Dolgo je 36 in široko do 9,5 kilometrov. Poteka v smeri severozahod – jugovzhod od izliva reke Cetine pri Omišu, kjer ga od Dinare ločuje cestni prelaz Dubci, do spodnje Neretve pri Pločah.

Z gorskega masiva se proti morju spuščajo strma in gola apnenčasta pobočja, ob obali pa je ozek rodoviten pas zemlje z mediteranskim rastlinjem. Čeprav se Biokovo z morske strani zelo hitro dvigne na 1000 in več m.n.v. gre za dostopno področje. Na greben vodi več markiranih poti, ki se prebijajo čez, na prvi pogled, neprehodne stene. Na najvišji 1762 m.n.v. visoki vrh Sveti Jure vodi asfaltirana cesta. Vrh je dobil ime po stari kapelici, ki je bila postavljena (obnovljena) leta 1646.

Z najvišjega vrha se gorski hrbet nadaljuje proti Sutvid-u (1.115 m.n.v.) in naprej proti Rilić-u nad Gradcem, kjer je višina gorskega hrbta še okoli 850 m.n.v. in se pri spodnjem toku Neretve konča.

Pot začnemo v mestu Makarska, v bližini Hotela Dalmacija. Po glavni cesti se spustimo do Luke, kjer peljemo po glavni cesti mimo nogometnega stadiona, kjer se že začnemo rahlo vzpenjati. V krožišču izberemo drugi izvoz (naravnost). Čez 300 m prispemo na večje križišče, kjer moramo prečkati magistralo (držimo se smeri za kraj Vrgorac). Za lažjo orientacijo, na nasprotni strani ceste je velik Konzum, mimo katerega moramo nadaljevati našo pot.

Od tega križišča do Vrat Biokova, kjer vstopamo v Naravni park Biokovo, nas loči točno 6 km vožnje. Nenehno se vzpenjamo, povprečni naklon tega odseka je 4,7%. Z glavne ceste zavijemo levo do zapornice, kjer plačamo vstopnino (tudi kolesarji, na žalost) in 23 kilometrski vzpon na Sv. Jure, s povprečnim 6,1% naklonom, se začne.

Vsak kilometer do vrha je lepo označen na asfaltu. Naslednjih 7 km je povprečni naklon 6,8%, občasno pa preseže tudi 10%. Prispemo do zadnje možnosti za hidracijo, do restavracije Vrata Biokova (če smo startali zgodaj, še ne bo odprta). Do vrha bidonov ni več mogoče dopolniti! V poletnih mesecih je zato priporočljivo, da iz Makarske startamo še v temi ali vsaj ob sončnem vzhodu. Ko sonce ogreje ozračje, je vročina (razen na vrhu) neznosna.

V srednjem delu vzpona sledi nekaj ravninskih kilometrov, kjer je dobro, da si odpočijemo pred zahtevnim zaključkom vzpona. Na tem delu, slabih 10 km do vrha, je nova atrakcija, park Skywalk. Sprehodimo se lahko po poti s steklenim dnom. Priložnost za kakšno sliko, ki je ne smete zamuditi. Od tukaj naprej je cesta na določenih odsekih zelo ozka in slabše asfaltirana. Pazljivost ne bo odveč. Če imamo srečo, na cesti lahko srečamo konje, ki so sodeč po ležernem vedenju že navajeni na promet. Na kolesarje in avtomobile sploh ne reagirajo več (to prikazuje tudi priložen video na Youtube-u).

Po položnem delu pa nas čakajo trije zaključni kilometri, za katere si je priporočljivo prihraniti nekaj moči. Po 29 km vzpona je to sicer bolj težko, ampak vseeno, če vzpona ne poznamo, raje prej ne pretiravajmo. 3 km pred vrhom nas čaka odsek, kjer je v prvih 1400 metrih povprečni naklon 9,3% in se povzpne tudi do 14%. Tukaj je tudi znamenita ograja z vrvjo.

Za tem odsekom je priložnost, da v nekaj sto metrih zadihamo, saj sledi zaključek, kjer naše merilne naprave redko pokažejo pod 10%. Zadnjih 300 m vzpona je najtežjih, naklon doseže 15%, občutek pa je 20%. A ko prispemo na vrh tretje najvišje gore na Hrvaškem, smo zmagovalci Sv. Jure.

Sledi spust v dolino, paziti moramo na slabšo asfaltno podlago, ter na avtomobile, ki morebiti vozijo v nasprotni smeri (v parku jih je na srečo naenkrat dovoljenih le 20). Če se na poti navzgor nismo ustavili na Skywalk-u, priporočam, da tega nikakor ne zamudimo in se ustavimo na spustu. Tukaj so temperature že prijetnejše in lahko slečemo windstopper. Ko prispemo do Vrat Biokova (zapornica), se vključimo desno na glavno cesto. Na dobri podlagi bodo hitrosti do Makarske presegale 60 km/h zato uživajmo v spustu.

Po 65 km prispemo nazaj v Makarsko.

Napisal: Dejan Mašič

Oktober 2021

Želite spoznati še več kolesarskih poti po Sloveniji?