Slovenci smo športno pleme, ki živi kolesarstvo

tdf2020_primoz_roglic_eleclerc

Bili smo smučarski, zdaj smo tudi kolesarski narod

Če bi športnike označevali z grafičnimi oznakami, bi slovenskemu dodelili smuči. Alpske bi se občasno stanjšale v tekaške ali podaljšale v skakalne, a nedvomno bi bile smuči. Dolga leta je bilo smučanje skoraj edini sinonim slovenske športne identitete. Vneto smo spremljali mednarodne uspehe naših smučarjev in se srečevali v slovenskih ter mnogih tujih smučarskih središčih. Ko sem pred več kot desetimi leti na enem od znanih ameriških smučišč, v izteku smučarskega dne s tal pobirala smuči, sem za sabo zaslišala slovenski pozdrav. Sklonjena glava s premaknjenim težiščem je nekaj trenutkov potrebovala, da je dojela, da nisem v Evropi, še manj v Sloveniji. Ogovorila me je nasmejana Gorenjka, ki si je tam služila kruh kot smučarska učiteljica. Povsod smo bili, poznani po tem, da imamo veliko smučarskega znanja in še večje smučarsko srce. 

tdf2020_eleclerc_caravane_kupikolo.si

V zadnjih letih Slovenci blestimo v celi paleti športov. Svetovni vrh krojimo v panogah, ki so med najbolj razvitimi na svetu. Kot veliki športni zagnanci sploh nismo opazili, kdaj se je začela razvijati močna nacionalna pripadnost kolesarstvu. Nismo opazili, kdaj smo postali svojevrstno pleme, ki živi kolesarstvo in je pripravljeno ure in ure vrteti pedala. Koronsko leto, ki je zaprlo smučišča, nam je dokončno dodalo še eno ikono. Kolo. Še vedno se srečujemo in nič nenavadnega ni, če si na enem od kultnih evropskih vzponov Slovenci mahamo v pozdrav. Zagotovo pa na vzponu. Še enem temeljnem simbolu naše športne identitete. 

img_6372

Vrhovi so Slovencem blizu. Ker so tu od zmeraj, so vtkani v vsakega od nas. Samoumevno se nam zdi, da se povzpnemo čim višje. In Slovenec lahko mirno zaspi šele, ko je bil na Triglavu. Nič prej. Zato je nekaj simbolno slovenskega v tem, da vedno rinemo gor, v hribe, peš ali pa s kolesom. 

In odskočili smo prav na vrh. Slovensko profesionalno kolesarstvo zadnjih nekaj let piše zelo posebno pravljico. Podobno, kot so za smučarski svet tekaške in skakalne zmage ter trikratni naslov svetovnih prvakinj v smuku še vedno enigma brez odgovora, se ob neverjetnih kolesarskih uspehih kolesarski svet sprašuje, od kod so se vzeli fantje, ki krojijo razplet vsake cestne dirke, ki se je udeležijo. 

Od tu, iz Slovenije! Iz slovenskega temperamenta. Razvijali so se na osnovi celotnega načina življenja in vrednot, ki so nas naredile za športni fenomen. Na geografski točki, kjer mora Vzhod preplezati Alpe, da doseže Evropo, se je razvila hibridna narodna identiteta. Trdoživa, delovna in neizprosno vztrajna. Osočena in zmehčana z balkanskim humornim patosom, v sebi nosi strastno in neustrašno dušo. Naučili smo se, da, četudi nas ni veliko, se zmagovalci naredijo iz nečesa, kar nosimo v sebi, iz uresničenega talenta, vere vase, trdnega namena in resnega dela. Prav dolgoletno sistematično delo v kolesarskih klubih, ki z zadnjimi uspehi dobiva še večji zagon, ima največ zaslug, da doživljamo že kar epsko obdobje profesionalnega kolesarstva. 

img_6353

Predvsem Primož nas je navadil, da zavzeto spremljamo kolesarstvo. Z njegovimi uspehi je dobilo domovinsko pravico. Spomnim se, kako nas je v medijih, po prvih zmagah v Azerbajdžanu, z drobne sličice resno gledal črn fant, o katerem nismo veliko vedeli. Natančno vem, kje sem bila, ko je dosegel prvo etapno zmago na Touru 2017. Takrat smo začeli novo kolesarsko štetje, ki je v minuli sezoni, s Tadejevo zmago na Touru in njunim prvim in drugim mestom na lestvici Svetovne kolesarske zveze, doseglo vrelišče. Trenutno premoremo sedem odličnih kolesarjev, ki krojijo dogajanje v pelotonu in na večdnevnih dirkah oblačijo majice bele, zelene, rumene, roza, rdeče barve… Ko cestnim uspehe dodajajo še gorski kolesarji, s ponosom lahko ugotovimo, da nam gre na dveh kolesih res dobro. 

tdf2020_village_kupikolo.si

Kolesarjenje nas je popolnoma prevzelo. Nimamo le zmagovalcev, smo odlični rekreativci in najboljši navijači. Zagreto spremljamo poklicne kolesarje, še več, želimo jih posnemati. Pripravljeni smo se odpraviti stotine kilometrov daleč, prekolesariti najtežje trase, do zadnjih moči mahati s trobojnicami, da bi v večnost vtisnili trenutek, ko gredo mimo. Obsedeno kričimo, da bi jim poslali nekaj dodatne moči, ki bi jih pognala do vrha. V letu, ko se je svet, kakršnega smo poznali, podrl, smo bili za zadnje sicer prikrajšani, a to ni prav nič zmanjšalo navdušenja. 

Nasprotno. Da ne bi hibernirali, smo vsi postali kolesarji. Življenje se nam je zožilo na domovino in začeli smo se še bolj zavedati, v kako osupljivo lepi deželi živimo. Spraznili smo kolesarske trgovine in se podali na ceste, potke in poti zelenega kolesarskega raja. Slovenija rekreativnemu kolesarju ponuja neskončne možnosti za vrtenje pedal, od ravnin, hribov, strmih klancev, do daljših vzponov. Sploh zadnje leto smo delovali na domoljubni pogon in se na glas spraševali, kdo je ustvaril ta drobcen, tako popoln košček zemeljske oble. Ne more biti drugače, da ga je ustvaril za sebe, a mu je padel iz rok prav tu, kjer danes živimo Slovenci. Narod, ki s svojimi rezultati potrjuje, da si ga zasluži.

Šport je tisti, ki ime naše mlade države vedno znova ponese v svet. Nedavno je praznovala trideseto obletnico in takrat se je začelo vse spreminjati. Bilo je konec nečesa in začetek nečesa novega. Če smo bili v Jugi več ali manj le smučarji, smo po osamosvojitvi začeli spodbujati razvoj številnih športnih panog. Po sistemu, da raznovrstno gibanje razširi motoriko in izvrže več talentov. In jih je res. Zdaj že dokazano talentirana nacija je začela opozarjati nase na vedno več športnih področjih. 

dsc_4639

Kolesarjenje ima pri nas dolgo tradicijo. Vsaj eno kolo je bilo vedno pri hiši. Uporabljali smo ga več ali manj kot prevozno sredstvo za dnevne obveznosti. Z zavedanjem, da je gibanje nujno za zdravje naroda, je postajal tudi športni rekvizit. Verjetno smo takrat enkrat tudi ugotovili, da na večino smučišč peljejo spodobne ceste in da strmine, ki jih pozimi presmučamo, poleti lahko prekolesarimo, marsikatero tudi s cestnimi kolesi. Seveda najprej v obratni smeri, potem pa uživaško navzdol. 

Poleg genetike je ključna precej stoična narava Slovencev. V zgodovini smo se naučili mirno in ravnodušno prenašati okoliščine, ki niso odvisne od nas, pa tudi, da je pametno razvijati čustva le do tistih stvari, ki jih lahko nadziramo. To so naše misli, delovanje, želje. Sploh želje so najmočnejši motivator. Dajo nam življenjsko energijo, da se premaknemo. Torej, če je hrib tam in želimo na vrh, se ga lotimo in damo vse od sebe. Na vrhu smo nagrajeni, celo srečni, če je bila želja dovolj velika.  

Če je pred leti malce krivično veljalo, da so se na specialkah podili le osebki, ki niso imeli kaj bolj pametnega početi, smo se v zadnjih petnajstih letih na cestna kolesa začela usedati tudi dekleta. S tem pa so se v marsikateri družini zamenjale prioritete in precej spremenile družinsko dinamiko. 

Zaradi vse slabših zim, no, letošnja je bila izjema tudi po tej plati, imamo februarja kar dilemo za kakšen dopust se odločiti. Smučarski ali kolesarski. S trenažerji in vse bolj popularnimi virtualnimi rundami pa se kolesarska sezona sploh več ne konča. 

Kolo je tudi veliki zmagovalec epidemioloških razmer, še bolj pa nove mobilnosti. Zavzema vedno več voznih površin in spreminja velemesta. Prav tu imamo v Sloveniji veliko rezerve. Čeprav kolesarji predstavljamo že kar pomembno družbeno skupino, nam varne kolesarske infrastrukture zelo primanjkuje. Ko bomo letos spet izvedli popis prebivalstva, bi bilo dobro izpeljati tudi kolesarskega. Da bi ugotovili, kolikokrat na teden se peljemo, s kakšnim kolesom, v kakšne namene, koliko kilometrov prevozimo. Podatki bi bili osupljivi. 

Poleg naštetega je brez dvoma še marsikaj pripomoglo, da se je dokončno izostrila slovenska kolesarska duša, tako, da danes mirno lahko trdimo, da je evolucijska pot slovenskega športnika tekla v smeri: planinec – smučar – kolesar.

tdf2020_start_tadej_primoz_kupikolo.si

Kolesarji radi kolesarimo v skupinah. Združevanje pa je običajno že kar resen znak, da kolo postaja del našega vsakdana. Da se posvetimo profesionalnemu kolesarstvu moramo, poleg telesnih danosti, imeti še neizmerno željo po zmagovanju. Željo biti najhitrejši in premagati druge, da diktat sekund ni breme pač pa motiv, ki da dodaten zagon. Je pa fascinacija s časom fenomen, ki mu podležemo tudi amaterski kolesarji. V vsakemu od nas je malce dirkača. Verjetno nam je čas vkomponiran v gene zato, ker nam je v zemeljskem stanju precej skopo odmerjen. Če ne tekmujemo z drugimi, pa s seboj. Preizkušamo svoje meje, do kam in kako hitro zmoremo. A dobro je obdržati zdravo pamet in se zavedati, v čem je smisel vsega. Da nam opravljene poti odpirajo nova obzorja, skrčijo prostor in krepijo zavedanje, da lahko gremo kamor želimo, da je vse v naših nogah, rokah in glavi. Da uživamo v družbi fantov in deklet, ki imajo tudi radi kolesarjenje, da so športna prijateljstva lahko najbolj žlahtna, večna, in da je škoda izgubljati energijo za brezvezno napenjanje mišic.

Utrip profesionalnega kolesarstva ima za vse kolesarje svoj čar in v Sloveniji ga lahko občutimo prek številnih rekreativnih kolesarskih prireditev. V zadnjem letu jih zaradi epidemioloških razmer žal skoraj ni bilo, so pa bile možne bolj butične izvedbe zanimivih vzponov in tras, ki smo jih v skladu s Covid predpisi organizirali sami ali v okviru društev. Taki dogodki so veliko več kot le kolesarjenje in vzpon na Mangartsko sedlo je zagotovo ena od trofej na spisku želja vsakega slovenskega kolesarja. Zato smo se sredi avgusta zbrali v Kranjski gori z namenom, da opravimo kraljevski krog. Da se povzpnemo preko najvišjega cestnega prelaza na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Sloveniji, torej, preko Vršiča na Mangart in se na izhodišče vrnemo preko Predela in Trbiža. 

tour_mangart2020_litijski_tempomat

Izjemno slikovita trasa velja za biser kolesarskih vzponov, ki jo številne svetovne kolesarske revije uvrščajo med idealne kolesarske destinacije. Tudi profesionalci tej turi rečejo kraljevska, s čimer so poimenovane najzahtevnejše gorske etape svetovnih serij in v tem duhu je potekalo dogajanje tistega dne. Udeleženci smo prišli z vseh koncev Slovenije, vseh starosti, pretežno fantje in tudi nekaj deklet. Dogodek ni bil tekmovalnega značaja, vsak je sodeloval pod lastnimi pogoji, a smo na koncu vseeno razdelili nekaj nagrad. Najhitrejšemu, najstarejšemu, najbolj požrtvovalnemu…

mangart_tour2020_litijski_tempomat_start

V še rosnem jutru je bilo v zraku čutiti vznemirjenje in spoštovanje. Izza parkiranih avtomobilov se je pojavljalo vedno več kolesarskih postav, skrbno vozečih vsak svojo relikvijo. Koliko nam kolesarjem pomeni kolo, je še en fenomen. Zdi se, da preko brnenja verige postanemo nerazdružljivo povezana celota. Skupaj preživimo veliko časa, postanemo prijatelji in partnerji v vseh razmerah, mrazu in vročini, dežju in soncu, ekipa, ki se nikoli ne preda. Da bi kdo le za sebe in kolo vzel dvoposteljno sobo, nisem še slišala, a ni šans, da gre kolo v hotelsko shrambo. Vsaka soba je dovolj velika še zanj. 

Po podpisu v poimenske sezname se je vsak priključil eni od štirih skupin. Še spominska fotografija, nato pa klik, klik, klik in bogomolke, pajki, hrošči in ostali mrčes je izginil za prvim ovinkom. Res, prav zabavno je opazovati, kako se na vse mogoče načine naložimo na kolo in smo pri tem učinkoviti. Kolesarjenje je posamični šport, a kako pomembna je ekipa, vsakič znova po zaključku etap poslušamo profesionalce. Tudi ekipa za en dan ima ogromno moč. Če dela za skupni cilj, iz vsakega potegne najboljše. Pomen besede team, da skupaj vsak doseže več, se močno dokaže v praksi. 

Za kolesarji so se podala štiri spremljevalna vozila. Vsako s svojo nalogo. Eno za tehnično podporo in medicinsko prvo pomoč, drugo napolnjeno s hrano in energijskimi pijačami, tretje s snemalno ekipo, skratka z vsem, kar bi kolesarji utegnili potrebovati na naporni poti. Tudi metla ni manjkala, čeprav ni imela dela. Udeleženci smo celotno traso premagali v potu svojega obraza. Da izrečeno še bolj drži, je s precej visoko stopnjo vlage poskrbelo tudi vreme tistega dne.

Cesta proti Vršiču kmalu pripelje do prve tlakovane serpentine. Teh granitnih kock marsikdo ne mara, prav zato pa je Vršič nekaj posebnega, nek severni pekel, ki človeka menda poboljša. Na spustu v Trento sta sicer dve serpentini več, a k sreči brez kock. Tam, kjer se nam pridruži Koritnica, Soča pa  poslovi in pot nadaljuje v nasprotni smeri, proti Bovcu, Kobaridu in Tolminu, se cesta obrne navzgor proti Logu pod Mangartom. To je kraj osupljivih vedut, ki ga ni uničila vojna, niti dva potresa v letih 1976 in 1998, niti katastrofalni plaz Stovže, ki je leta 2000 pokopal zgornji del vasi. Obnovljen živi pod mogočnimi stenami Jalovca in Mangarta, kot, da bi s svojo trdoživostjo simboliziral veličastnost dosežka in težavnost poti, ki vedno znova čaka kolesarje, ki se podajo tja gor. 

dsc_0285

Mangart je vzpon, pri katerem sedemodstotni naklon predstavlja olajšanje. Ko se noge malce lažje vrtijo, lahko zajamemo sapo in se pripravimo na nov preizkus moči in volje. A ne gre le za zmogljivost telesa, na 17,5 kilometrov dolgi serpentinasti poti, s petimi predori, gre za test osebnosti, za preizkus življenjske energije in veselja do gibanja. Cesta z višino postaja vedno ožja, dokler se pod vrhom ne zoži na približno poltretji meter, le za širino enega vozila in se s pentljo zaključi na višini 2.055 metrov. Kljub izpostavljenosti krutim vremenskim razmeram, je podlaga gladka in trdna. Razen v tunelih, kjer je popolna tema in se je pametno opremiti z dovolj močnimi svetilkami, sicer vozimo skoraj na pamet in čakamo, kdaj nas bo, na od erozije načeti cesti, kam odneslo.

Na Mangartsko sedlo iz Bovca vsak dan prihajajo jadralni padalci, z njega vodita dve peš poti na vrh piramide vseh piramid, na drugo stran vidimo Belopeški jezeri. Vožnja v svet kozoroga in gamsa je neponovljivo doživetje. Čeprav je navedeno bolj aluzija kot resničnost, jih s pogledom podzavestno iščemo v gorskih stenah. Srečamo pa lahko debelušne svizce, kavke in ovce. Zadnje so nas pozdravile že na vrhu Vršiča. Prav nič jih ni motil hrup in promet, navadile so se pozornosti ljudi. S svojim lenobnim obnašanjem pa jasno pokazale, da smo mi vstopili v njihov svet in ne obratno.

Čeprav je pot tako razgledna, da bi se morali neprestano ustavljati, dvanajst, petnajst, tudi dvajset odstotni nakloni neizprosno zahtevajo vso pozornost. Na celotnem vzponu je pomembno, da se ne izčrpavamo, da ne poskušamo loviti drugih, niti jih ne čakamo. Vozimo zbrano, v svojem, čim bolj enakomernem ritmu in na vrhu smo izpolnjeni in zadovoljni. Hormonski koktajl in okolje, v katerega se povzpnemo, povzročita, da v nas življenje pljuska z vso silo, v vse žile in nas za nekaj dni napolni z občutkom nepremagljivosti. Ko se v nas začne vrtiljak čustev in občutkov, je najbolje, da tiho obsedimo na eni od večnih skal in dovolimo, da radost preplavi telo. Pustimo, da si nas čustva podredijo in prelijejo čez solzni rob, če je treba. Trenutki, zapisani z emocijo, nam naslednjič dajo dodatno energijo in klanec se bo zdel manj strm. Zmagujejo res najhitrejši, a kolesarjenje niso le številke. Najveličastnejša vožnja ni vedno zmagovalna, pač pa tista, ki se vtisne globoko v prekrvavljeno tkivo in vožnja na Mangartsko sedlo bo z nami ostala dolgo, zelo dolgo. 

Ogromno Slovencev prisega, da je kolesarjenje najlepši šport na svetu. Je pa tudi eden najnapornejših, zato moramo uživati sleherni trenutek, ki nam ga ponudi. Ko smo v akciji, delujemo bolj iz svojega središča, intenzivneje dojamemo okolje in se z njim bolj povežemo. Zato se lažje znajdemo tudi v povsem nepoznanem okolju in moji najmočnejši popotniški spomini so poti in mesta, ki sem jih prekolesarila. Telo takih spominov nikoli ne zavrže. Prav zato doživetja največ štejejo, nahranijo nas in nam napolnijo prehitro življenje. 

Čeprav nas športni svet tam zunaj zdaj že zelo dobro pozna, se nam še vedno čudi. Močnih reprezentanc verjetno nikoli ne bomo prav z lahkoto sestavljali, a glede na to, iz kakšnega testa smo, bomo vedno imeli bleščeče posameznike. V prvih mesecih letošnjega leta so se po tekočem traku zvrstila svetovna prvenstva na smučeh, vseh dolžin in oblik. Nordijci so v Oberstdorfu kot v deliriju pobirali kolajne in jih domov prinesli celo malho, alpinci iz Cortine in biatlonci s Pokljuke pa nekaj vrhunskih uvrstitev med deset najboljših na svetu. 

Na začetku nove sezone se nadaljuje tudi slovenska kolesarska prevlada. Tadej je suvereno zmagal na dveh enotedenskih dirkah, na njegovi »domači« po Združenih arabskih emiratih in na dirki dveh morij, Tirreno – Adriatico. Primož si je na dirki Pariz – Nica žal skupno zmago zapravil s padcem v zadnji etapi, pred tem pa predatorsko deklasiral tekmece s tremi etapnimi zmagami. Sporočilo je bilo jasno. Ne bo več puščal daril, kjer jih ni treba. V soboto se je zaključila Dirka po Baskiji, kjer sta skupaj kot neuničljiva hribolazca skrbela za šov slovenskega kolesarstva. Končala se je s Primoževo drugo zmago na baskovski pentlji in njegovo predstavo moči, talenta in gentlemenstva. Uščipnimo se, pred leti bi bile to le želje, danes so uresničene sanje. Želje pa so, če parafraziram drugo ime dirke od Pariza do Nice, da bi naši fantje s soncem dirkali vso sezono. 

Dve deski, dva obroča, sodelovanje človeka in stroja, pa toliko veselja in osupljivih dosežkov. Če so se v preteklosti z njihovo pomočjo ljudstva hitreje premikala in zaradi tega lažje preživela, danes Slovenci, nori športni zaljubljenci, na njih doživljamo navdihujoče trenutke svojih življenj in dosegamo svetovne uspehe na meji verjetnega. 

Zima se letos kar noče predati, a v zraku čutimo pomlad, na trenutke celo poletje. Ob premiku ure se je dan podaljšal in tudi nas čakajo pedala. Številni smo peljali svoje vrteče se prijatelje na prvi sprehod že ob nenadni otoplitvi konec februarja. V sožitju z virusom smo otvorili sezono, ki bo zanimiva, saj se kolesarski cunami, ki nas je zalil lansko leto, še zdaleč ni ustavil. Z veseljem zremo v prihajajoče mesece in se vidimo na kolesarskih poteh. 

Alenka Zdešar

Kaj sploh to je Kupikolo.si?