Ko zadnje jutro zagledam torbo, ki čaka v kotu sobe, se obrnem na drug bok, da je ne vidim. Kar naj čaka. Tuhtam, kako naj se poslovim od Jamnice, čarobnega kraja, ki razmiga telo, napolni pljuča in nahrani dušo. Ko z enim očesom spet poškilim k njej, si predstavljam, da tukaj včasih tudi dežuje, piha in je lahko prav neprijetno hladno in samotno. Ko naposled sprijaznjeno polnim torbo, si obljubim, da se še vrnem in s seboj pripeljem prijatelje.

Jamnica je zaselek v občini Prevalje. Na istem strmem pobočju nad Prevaljam najdemo še druge hribovske vasi in naselja, kot so Šentanel, Stražišče, Breznica, Tolsti Vrh, Suhi Vrh in na 1.055 metrih najvišje ležečo Strojno. Povezuje jih cesta mošta, ki vodi od kmetije do kmetije, na katerih je možno poizkusiti jabolčni mošt ali sadno vino, zaščitni znak koroških domačij. Razgledne, pretežno makadamske poti se dvigujejo in spuščajo in ker večina poteka v senci gozdov, so priljubljene pohodnikom in kolesarjem.

Samopreskrbne samotne kmetije so značilnost razgibane koroške pokrajine. Ko stojimo visoko nad dolino, jih vidimo, kamor se ozremo. Na strmih pobočjih se hiše skupaj z gospodarskimi poslopji stiskajo v gruče, ki jim pravijo celki. Pogled na njih je neskončno romantičen. Čepijo vsaka na svojem kuclu sredi zelenih travnikov, globokih gozdov, grap in potokov. Na hribih okoli Pece povsod nekaj šumi in žubori. Korošci pravijo, da, če se slučajno izgubimo na razpredenih poteh, poiščimo prvi potoček in mu sledimo. Pripeljal nas bo do kmetije in prijaznih ljudi. Zahtevno okolje, ki jih je zaradi odmaknjenosti prisililo v samooskrbo, je oblikovalo tudi njihov značaj. Nič ne komplicirajo, če je v njihovi moči pomagajo in naredijo to tako preprosto, da nam zaigra srce.

V tem pristnem samoraslem okolju domuje Ekohotel in Kmetija Koroš. Ko se iz dravograjske smeri pripeljemo po mežiški dolini, pri tabli Šentanel/Jamnica zavijemo desno v hrib. Zapeljemo pod železniški viadukt, Štoparjev most in sledimo tablam za Kmetijo Koroš. Cesta se vseh devet kilometrov bolj ali manj vzpenjanja in na cilju smo skoraj osemsto metrov visoko. Pridite popoldan, ker večerja je točno ob sedmih, za vse goste. Ne, ni ob pol osmih ali osmih. Če ta doslednost na začetku dvigne kakšno obrv, njen imetnik že naslednji dan spoštljivo gleda na uro, da ne bo zamudil.

Ekohotel in Kmetija Koroš sta družinsko vodena. V delo sta vpeti dve generaciji, tretja, radoživa Aria in Ivo, pa odrašča v tem duhu. Suzana in Dušan Štrucl sta kmetijo kupila pred trinajstimi leti z namenom, da ustvarita hotel za gorske kolesarje. S hotelirstvom in gostinstvom sta že imela izkušnje, iz Črne na Koroškem, kjer sta imela nekaj let v najemu hotel. Da pa je kmetija tudi z novim unikatnim konceptom ostala povezana z okoljem, sta se na Jamnici morala najprej naučiti kmetovati. Kmetije so res samozadostne, ima pa vsaka kakšno posebnost, s katero se odlikujejo njeni lastniki. Če nekdo raje kosi ravninske terene, drugi pa z adrenalinom polne strmine, nekdo spretno balira, drug izdeluje odlične mlečne izdelke, eden kuha žganje, drug izdeluje čudovite mesnine, sodelovanje omogoča, da vsak naredi za drugega tisto, kar mu gre najbolje in najlažje. Na ta način vsi lažje in bolje živijo.

Približno štirideset odstotkov hrane pridelajo sami in prav toliko jo kupijo na okoliških kmetijah. Zunaj se pase govedo, pujse so odslovili že pred leti, ker so ugotovili, da so pri sosedih boljši. Ekološki certifikat podaljšujejo že od leta 2000 naprej, imajo ga tudi vse kmetije, na katerih kupujejo. Kuhajo tako rekoč z vrta v lonec in postrežejo iz lonca na krožnik, zato ima hrana okus po sestavinah, ki so v njej. Ni dodatkov, ni ojačevalcev okusov, ni nepotrebnih omak in ni dogrevanja. Gostu ekološko pridelano hrano pripravljata Suzana in Klara, ki jo tudi prineseta na mizo, zato iz prve roke lahko izvemo, kaj vsebuje in kako je pripravljena. Ker je Suzana že navsezgodaj odbrzela v službo, nas pri zajtrku prijazno pozdravi Klara. Z izjemnim občutkov in ponosom govori o hrani, ki jo ponudi za zajtrk. Tega spoštovanja se z lahkoto nalezemo, zato je hrana še bolj slastna.

Ko opazujemo, kako cela družina Štrucl živi svoje poslanstvo, ni težko razumeti, zakaj je večerja za vse ob isti uri. Če načrtujemo kakšen izlet v okoliške kraje in se bomo pozno vrnili, je pač ne naročimo. V ta namen služi zvezek, v katerega vnaprej vpišemo večerjo za vsak dan sproti, v drug zvezek pa beležimo pijačo, ki si jo sami postrežemo kadarkoli. Sistem »na zaupanje« odlično deluje in prihrani čas vsem, gostiteljem in gostom.

V zadnjem letu so se lotili energetske obnove hotela, ki ima dvajset postelj. Ko bo prenova končana, bo imel še štiri več. Povečali so ga, obložili z energetsko učinkovito leseno fasado, zamenjali okna, vrata, izolirali klet ter vgradili kurilno napravo na lesene sekance. V delu je le še terasa, kjer nastaja čudovita zastekljena jedilnica. Čeprav večkrat zmanjka prostora, se v želji, da bodo lahko vzpostavili osebni stik z vsakim gostom, ki bo prišel k njim, nimajo namena več širiti. Hotel, ki po prenovi že nemoteno sprejema goste, deluje po sistemu razpršenega hotela. Ko zmanjka prostora pri njih, jih napotijo k sosedu, kjer je možno tudi šotoriti. Na kmetiji Koroš pa je prostora za deset avtodomov. Cenijo ekološko ozaveščene goste. Za varčno ravnanje z vodo so poskrbeli z informiranjem o ravnanju s čistimi brisačami in posteljnino ter namestitvijo varčnih kotličkov za vodo v WC-jih. Zasledujejo koncept Zero waste, zato je ločevanje odpadkov omogočeno in zaželeno že v hotelskih sobah.

So člani številnih mednarodnih združenj, predstavljeni so bili v mnogih tujih specializiranih revijah, kar je botrovalo, da so v preteklih letih gostili kolesarje z vsega sveta. Dosegli so najvišji standard za kolesarske hotele PRO Bike Holidays, največ, pet koles jim je podelila tudi Slovenska turistična organizacija. Največ gostov še vedno prihaja z nemško govorečega področja, se je pa v zadnjih dveh sezonah situacija precej spremenila. Če so bili domači gostje prej v manjšini, jih sedaj prihaja vedno več.

Ko prvič prehodimo stopnice, ki vodijo v Ekohotel Koroš, opazimo nenavaden, izjemno zanimiv logo, ki je zaščitni znak Mountain bike base Jamnica, kot se celoten kompleks še imenuje. Dixi pravi, da upodablja pralovce, ki so sanjali o kolesih. Nastal je leta 1995, ko so organizirati prve gorsko-kolesarske ture okoli Pece in Olševe.

V kraški jami Potočki zijalki, ki se nahaja na južnem pobočju gore Olševe, so našli arheološke ostanke, ki dokazujejo, da so jo pred 40.000 leti obiskovali ledenodobni lovci in tam izvajali obredne plese. Ker ima Dixi rad arheologijo, ni mogel mimo motiva jamskih artefaktov, na katerega je naletel v literaturi in ponazarja bojni ples pralovcev. Znanega koroškega fotografa Toma Jeseničnika je prosil, naj jim doriše kolesa. Motiv so takrat prenesli na majice in rodil se je logo, ki še danes navdušuje vse, ki ga ugledajo. Pojavlja se povsod, na avtomobilih, prikolici za kolesa, majicah, kapah, razpoznaven je na daleč in neustavljivo privlačen.

Dixi, nisem preverila, če se sploh še odzove na Dušan, se je v gorsko kolesarjenje zaljubil že v mladosti, zato ima želja, da bi razvil kolesarski hotel, že dolgo brado. Že v Črni je, kot prvi v Sloveniji, začel razvijati koncept hotela usmerjenega v gorsko kolesarjenje, dokončno pa ga je z družino uresničil na Jamnici. Na kmetiji je vse podrejeno kolesarjenju. V bivšem svinjaku je organizirana zavarovana kolesarnica, pred njo pa pralnica koles. Na razglednih pobočjih, v prostranih gozdovih in pašnikih okoli njihove in še desetih sosednjih kmetijah, se razprostira naravni kolesarski park. Tako kot sonaravno poteka življenje na kmetiji, so speljane tudi kolesarske stezice in poti.

Štiriindvajset kilometrov jih je že. Izkoriščajo naravno konfiguracijo terena, ustvarjene z minimalnimi posegi in so popolnoma integrirane v okolje. Začnejo se na višini 977 metrov in tečejo, kot teče narava, brez umetnih objektov. Prevozimo le nekaj lesenih mostičkov, ki premoščajo neprehodne odseke. Primerne so predvsem za all mountain in enduro kolesa. Težavnost prog lahko izberemo, obarvane so modro, rdeče in črno, pri čemer so črne najtežje, najbolj strme in zahtevajo največ tehničnega znanja ter dobro obvladovanje kolesa. Podobno označevanje prog poznamo z evropskih smučišč. Do najnižje točke opravimo 400 metrov višinske razlike.

Klanci so itak sestavni del gorskega kolesarjenja, če pa smo ljubitelji višincev, je Koroška izpolnitev naših kolesarskih sanj. Je med najbolj hribovitimi slovenskimi pokrajinami, zato redke poti ne gredo v hrib.

Če radi kolesarimo po gozdovih, prek korenin, med borovnicami in včasih tudi koprivami, bodo poti v Single Trail Parku Jamnica naše igrišče. Med seboj so povezane s posebno stezo, ki je narejena izključno za lažje vračanje na vrh. Zaradi sončne lege se sezona v parku Jamnica začne aprila in konča s prvim snegom. Tereni so strmi, vozimo na lastno odgovornost, zato so za udobno in varno vožnjo kar nujna polno vzmetena kolesa s potopnim sedežem. Na kmetiji je izposoja možna, a večina kolesarjev kolo pripelje s seboj. Jamnica je tudi idealno izhodišče za enodnevne ali večdnevne izlete v okolico. Dokler epidemija ni vsega skupaj prekinila, je Dixi redno vodil goste na večdnevne kolesarske ture po Sloveniji in Istri.

Po očetovih stopinjah gre tudi sin Anej. Z veliko znanja, ki ga na vodenih turah rad deli med udeležence, se spušča po najbolj zahtevnih stezah. Z njim se lahko odpravimo na Black Hole Trail, adrenalinsko podzemno kolesarjenje, ki je tudi za tehnično najbolj usposobljene, izziv. Anej je soustvarjalec te atraktivne poti, zato jo pozna do obisti. Njegova zasluga je tudi, da so na Jamnici leta 2019 gostili največja imena gorskega kolesarstva. Štiristo tekmovalcev se je udeležilo tekem svetovnega pokala v spustu z gorskimi kolesi EWS – Enduro World Series. Je edina tekma v svetovnem pokalu, ki povezuje dve državi. Prizorišči sta kolesarska parka Jamnica in Peca. Zadnji dve leti tekme žal ni bilo, se pa spet vrača v letu 2022.

Peca je gora v vzhodnem delu Karavank. S svojo višino 2.126 metrov je simbolni in naravni orientir v življenju prebivalcev koroške pokrajine na obeh straneh meje. Pestro življenje se odvija na njej in pod njo. Slovenci jo dobro poznamo tudi zaradi pripovedke o kralju Matjažu in njegovi votlini na slovenski strani gore. Domačini nas z gorskimi kolesi radi pospremijo na njena pobočja, čez Štenge na Pikov vrh, Veliki vrh, Navrški vrh. »Grta« se podamo iz Mežice in se »douta« spustimo v Črno na Koroškem ali obratno.

V Bike parku na avstrijski strani Pece je najdaljši Flow Trail v Evropi, kjer doživimo popolnoma drugačno izkušnjo kot na Jamnici. Proge so umetno narejene, gladke, na vrh se lahko vračamo z žičnicami, saj je na tem območju pozimi priljubljeno smučišče. Na slovenski strani, nad Črno na Koroškem, se adrenalina željni obiskovalci lahko spustimo po najdaljši jeklenici v Sloveniji, imenovani Olimpline, ki poteka z Navrškega vrha na drugo stran, v bližino črnjanskega smučišča.

V svojih nedrjih pa Peca skriva poseben labirint, prepojen z večstoletnim znojem rudarjev, ki je v zgodovino teh krajev vtisnil neizbrisen pečat. Prehranil je na tisoče družin, dokler se leta 1994, po več kot tristoletnem delovanju, lastniki niso odločili, da ugasnejo črpalke za vodo in znaten del rudniških rovov je zalila podtalna voda. Prav izčrpavanje le-te je požrlo tretjino prihodkov, kar je skupaj z velikim padcem cen cinka in svinca botrovalo odločitvi, da Rudnik v Mežici zaprejo. Po zaprtju je ostala bogata naravna, tehniška in kulturna dediščina, za ohranjanje katere danes skrbi Podzemlje Pece d.o.o. Prav sem vsako jutro odhiti Suzana Fajmut-Štrucl, ki nam je še prejšnji večer na Jamnici pripravila večerjo.

V podjetju skrbijo za del rudnika in muzej, ki sta odprta v turistične, izobraževalne, raziskovalne in študijske namene. So tudi pobudniki ustanovitve čezmejnega Geoparka Karavanke, ki deluje pod Unescovo zaščito, čigar poslanstvo je zagotavljati trajnostni razvoj območja, ki ga sestavlja devet avstrijskih in pet slovenskih občin.

Obiskovalci si notranjost rudnika lahko ogledamo na več načinov. Odpeljemo se lahko z rudarskim vlakom in nadaljujemo peš, se z gorskimi kolesi na četrtem obzorju podamo skozi goro, se spustimo na dvanajsto obzorje in s kajaki veslamo po gladini vode, ki je zalila nižje ležeče rove. Lahko se podamo na Black Hole Trail, a ta ostaja rezerviran za najbolj spretne kolesarje.

Ko se dogovorimo za obisk rudnika, Dixi zjutraj v prikolico naloži kolesa in nas odpelje na Glančnik v Mežico, kjer nas na Infocentru Geoparka Karavanke in Podzemlja Pece sprejme vodnik, s katerim se skupaj odpravimo do vhoda na Igrčevem v Črni na Koroškem. Tudi če nimamo svojega kolesa, ne bomo ostali brez. Nekaj jih hranijo v bivših tuširnicah pred vhodom v rudnik.

Ko odklenemo velika železna vrata, vstopimo v popolno temo in hlad. V rovih je stalna temperatura 8 -10 °C. Če rudnika ne bi zaprli, bi bil naš vodnik Jaroš že četrta generacija rudarjev v njegovi družini. Na cca 6 kilometrski poti v pristni koroščini izvemo nekaj fascinantnih podatkov o rudniku in življenju ter delu rudarjev. Na primer, da najvišji rovi segajo do 2.000 metrov visoko, da je imel rudnik tristo vhodov, da so seveda danes vsi varno zaprti, kajti samostojni pohod po kar 1.000 kilometrih rovov bi se klavrno končal. Torej, vstopili smo v eni dolini in izstopili v drugi ali drugače, začeli smo v Črni v Unionskem podkopu, končali pa v Fridrihovem rovu na Bregu nad Mežico, od koder smo se s kolesi spustili dober kilometer po asfaltirani cesti do izhodišča na Glančniku.

Če pa se odločimo za Black Hole Trail, nas bo tja vodil Anej. Vstopimo v Helenski rov in se spustimo za pet obzorij oziroma za 150 višinskih metrov. Anej je leta 2018 z ekipo sodelavcev progo urejal dva meseca in pol po osem ur na dan. Do takrat v te rove, od zaprtja rudnika kakšnih 25 let ni stopila človeška noga. To je kolesarska proga, ki ji ni para ne doma, ne po svetu. Vključuje vertikale, po katerih so spuščali rudo z enega na drugo obzorje, zato sta na progi dva strma spusta, ki sta opremljena z jeklenico in karabinom za kolo, kolesar pa se mora v globino spustiti po lestvi.

Na Jamnici se nam v enem dnevu lahko zgodi toliko lepote, pristnih doživetij in adrenalinskih preizkušenj, da je včasih kar težko zaspati. Tudi, če se bodo lastniki kmetije in hotela odpravili h počitku, ker morajo zgodaj vstati, nas nihče ne bo silil. Le luči moramo pogasniti, ko imamo dovolj, da se Kmetija Koroš lahko spokojno potopi v sen in pripravi na nov vznemirljiv dan.

Podrobnejši opis Single Trail Parka Jamnica

Zapisala: Alenka Zdešar

Želite spoznati še več kolesarskih poti po Sloveniji?