Nova Gorica skupaj z Goriškimi Brdi, Kanalskim Kolovratom, spodnjim tokom reke Soče ter Trnovsko in Banjško planoto, zahodnim delom Vipavske doline in robom Furlanske nižine onkraj meje z Italijo zaokrožuje ožjo Goriško. V zadnjih letih tudi turisti odkrivajo izjemen potencial te regije, uživajo v vinski in kulinarični ponudbi Goriških Brd, iščejo mir, tišino in stik z naravo na Banjšicah in v Trnovskem Gozdu ali se hladijo ob Soči pod mogočnim Solkanskim mostom. Nova Gorica je bila skupaj s sosednjo Gorico izbrana tudi za evropsko prestolnico kulture 2025.

Obsega večji del italijanske dežele Furlanija-Julijska krajina (Friuli-Venezia Giulia). Furlanija je bila stoletja – in je pravzaprav še danes – označena kot vhodna vrata v Italijo. Tu se z italijansko prepletajo še vsaj tri druge kulture in jeziki – slovenska, germanska in furlanska, kar se odraža na arhitekturi ter v mentaliteti in navadah ljudi. Na severu se nižina nadaljuje v predalpski in alpski svet vse do meja z Avstrijo in Slovenijo, na jugu in vzhodu ga omejujeta Jadransko morje in slovanske dežele, na vzhodu pa prehaja v italijansko deželo Veneto (Benečija), kjer je vse bolj čutiti vpliv nekdanje Beneške republike. Furlanska nižina v večjem delu leži v porečju dveh vodotokov, Soče na vzhodu in Tilmenta (Tagliamento) na zahodu.

Najprimernejše izhodišče je Trg Evrope pred železniško postajo v Novi Gorici, ki je skupni čezmejni trg obeh mest, Nove Gorice in Gorice. Tu je na voljo dovolj parkirnih mest za tiste, ki se na izhodišče pripeljejo z avtomobilom, lahko pa seveda prispemo tudi z vlakom. Vozilo lahko pustimo tudi na parkirišču pri bolnišnici v Šempetru pri Gorici, ki ga za izhodišče prav tako izberejo številni kolesarji iz drugih delov Slovenije.

Z obeh predlaganih izhodišč zlahka skočimo čez mejo in skozi Gorico, Podgoro in Mosso, ob vznožju Brd in hribov Beneške Slovenije, dosežemo Čedad. Zgodovinsko mesto ob reki Nadiži, prek katere se pne mogočni Hudičev most (Ponte del Diavolo), ima bogat arheološki muzej, ki zajema obdobje od Rimskega imperija naprej. V poletnem času pa gosti številne festivale in glasbene prireditve.

Od Čedada ves čas potujemo po skrajnem robu nižine in slovenskega etničnega ozemlja, kjer se je slovanska govorica že v večji meri umaknila furlanski. Številni vzpončki nas bodo na kolesu hitro spomnili, da tod nižavje že počasi prehaja v predalpski svet. Od Gemone del Friuli, ki jo je potres leta 1976 skorajda zravnal z zemljo in je bila nato avtentično obnovljena, nadaljujemo proti zahodu. Prečkamo mogočno in široko reko Tilment (Tagliamento), v kateri se lahko poleti tudi osvežimo, in tik preden dosežemo Lago di Cavazzo, največje naravno jezero v Furlaniji, ki ponuja številne možnosti za kopanje, jadranje, veslanje in druge vodne aktivnosti, zavijemo levo in nadaljujemo vzdolž omenjene reke.

Kmalu nas ob cesti pozdravi spomenik znamenitemu italijanskemu kolesarju Ottaviu Bottecchi, prvemu italijanskemu zmagovalcu Dirke po Franciji, ki je bil doma iz teh krajev in naj bi prav na tem mestu v tragični nesreči leta 1927 izgubil življenje. Nad njegovo tragično smrtjo žal visi črna senca. Obstajajo namreč številna pričevanja, po katerih naj bi ga pokončali fašisti in zrežirali nesrečo, ker se ni želel ukloniti njihovim idejam in režimu.

Nekaj kilometrov naprej na desni strani ceste leži Lago di Cornino. Majhno jezerce nenavadno zelenih barv naj bi napajali podvodni tokovi. Jezero in območje okoli njega je naravni rezervat in zaščiteno območje. V strmih skalnatih stenah ob jezeru poteka že od 90-ih let 20. stoletja zelo uspešen projekt ponovne naselitve beloglavih jastrebov. Lučaj od jezera je manjši center za obiskovalce, kjer je projekt, skupaj s favno in floro tega območja, podrobno predstavljen.

Od Cornina nas pot nekaj časa vodi po desnem bregu Tilmenta, dokler pri kraju Pinzano ne zavijemo ponovno čez most in se usmerimo proti vzhodu. Skozi kraja San Daniele del Friuli, ki v Italiji in tudi po svetu slovi po odličnem pršutu (crudo di San Daniele), in Fagagna nas pot vodi do Udin (Videm), zgodovinskega in univerzitetnega mesta, ki je tudi prestolnica Furlanije.

Pri Udinah se Furlanska nižina dokončno izravna in po neprometnih cestah nas čaka še približno 40 ravninskih kilometrov. Mimo Buttria, Manzana in Krmina prispemo do Nove Gorice, kjer zaključimo pot.

Napisal: Gabrijel Fišer

November 2021

Želite spoznati še več kolesarskih poti po Sloveniji?

Kras je poseben svet, je planota med Tržaškim zalivom, Vipavsko dolino in Brkini. Podobo in dušo mu daje kamen, ki ga brez prestanka spreminja voda. Skupaj ustvarjata svet podzemnih jam, Postojnska jama, Škocjanske jame, Jama Vilenica so le najbolj znane, izginjajočih rek, vrtač in drugih kraških pojavov. V Lipici so doma lipicanci, plemeniti beli konji, Štanjel, srednjeveška vasica je skupaj z gradom izjemen kulturni spomenik.

Obilje kamna, zaprta dvorišča in ozke ulice, značilnost krajev z burjo, oblikujejo značilno kraško arhitekturo, da o odličnih vinih in kulinariki ne izgubljamo besed. Brkinom, valovitemu svetu zelenih gričev, stisnjenim na kraški rob, pa pravimo zelena oaza Krasa.

Pot smo začeli v Tomaju, kjer smo bili nastanjeni in je od Sežane oddaljen dobrih 6 kilometrov. Lahko pa je izhodišče katerikoli drug kraj na opisani poti. Če prihajate iz Ljubljane, je dobro izhodišče makadamsko parkirišče na križišču v Štorjah. To je le dobrih 5 kilometrov na poti proti do Sežane.

Iz Tomaja krenemo v smeri Križ in po 2 kilometrih, na točki, kjer je v Križu avtobusna postaja na obeh straneh ceste, zavijemo ostro levo proti Filipčjem Brdu. Po cca 4 kilometrih s stranske ceste prispemo do glavne ceste Sežana – Štorje in zavijemo levo. Odsek po glavni cesti je kratek, že po 2,5 kilometrih v Štorjah zavijemo levo, pa takoj desno v smeri Majcni in smo spet na stranskih, neprometnih cestah.

Čaka nas prvi vzpon na trasi. Cesta se stalno dviga, približno 5,5km s povprečnim naklonom 4%, vse do vasi Vrabče. Tu začnemo naše potovanje mimo vinogradov, po grebenu, ki ponuja lepe razglede na Kras (leva stran) in Vipavsko dolino (desna stran) s pogledom na Nanos. Lepi razgledi in povsem neprometna cesta pomeni raj za kolesarje.

Po približno 6 kilometrih vožnje po hribovju se v Štjaku začne spust proti Kobdilju. Dolg je skoraj 5km in priporočamo, da ga kdaj odpeljete tudi iz nasprotne smeri.

Na koncu spusta zavijemo levo v smeri Kobdilj. Od tu nas do Štanjela loči le 4km, kjer je obvezna postojanka za kavico.

Iz Štanjela pot nadaljujemo desno, v smeri Komna. Dvakrat zapustimo glavno cesto, da obiščemo Hruševico in Gabrovico pri Komnu, dve simpatični vasici, kjer se naužijemo pogledov na čudovite vinograde. Vrnemo se nazaj na glavno cesto proti Komnu. V Komnu sledimo znaku Sežana, a se že po nekaj metrih odcepimo levo proti Volčjemu Gradu. Ko že zapuščamo mesto, na zadnjem odcepu zavijemo levo, pazljivi moramo biti, ker ni usmerjevalne table. Za potrditev, da smo na pravi poti: po slabem kilometru bomo obvozili prikupen bajer z račkami.

Nadaljujemo in naslednjih 7 kilometrov na cesti skoraj zagotovo ne bomo srečali nikogar. Kmalu bomo prispeli do vasice Volčji Grad, v kateri zavijemo desno proti Kregolišču. Uživali bomo v vožnji skozi ozke ulice, med kraškimi zidovi, se vzpeli po ozki, a asfaltirani cesti in se na drugi strani spustili v Veliki Dol, kjer bomo zavili levo proti Dutovljam in Tomaju.

V Velikem Dolu nas do cilja loči le še 10 kilometrov.

Zapisal: Uroš Bogičevič

Novmeber 2021

Želite spoznati še več kolesarskih poti po Sloveniji?