KOLESARSKO PLEME SLO

kolesarsko-pleme-kupikolosi

Akcija poteka od 1. maja do 31. oktobra 2021

Drage članice in člani skupnosti Kupikolo.si in Kolesarske poti po Sloveniji, v nadaljevanju najdete vse informacije v zvezi z akcijo Kolesarsko pleme SLO.

Kolesarske poti po Sloveniji

Pri KupiKolo.si bi radi na enem mestu zbrali čim več opisov kolesarskih poti po Sloveniji. Ker je možnih tras res veliko, vas vabimo k sodelovanju. Pošljite nam opise različnih kolesarskih poti, ki ste jih že ali jih še boste prevozili. Dobrodošle so vse, strme, ravne, kratke, dolge, družinske, za vse vrste koles, od gorskih do cestnih in vseh vmes. Objavili jih bomo na spletni strani, v rubriki Kolesarske poti po Sloveniji in s tem poskrbeli, da bodo na voljo vsem, ki se bomo odpravili raziskovati tiste kotičke naše dežele, ki jih še ne poznamo.

Za akcijo smo se odločili

  1. Zaradi izjemnega zanimanja za Kolesarske poti po Sloveniji na naši spletni strani.
  2. Ker živimo v kolesarskem raju sredi Evrope in je prav, da ga dobro spoznamo.
  3. Ker pot najbolje opiše prav tisti, ki jo je sam prekolesaril.
  4. Da bomo vsi spoznali poti, na katerih sta se kalila najboljša kolesarja na svetu.

Naloga

Da postanete aktivni član Kolesarskega plemena SLO nam pošljite

  1. opis (besedilo) trase
  2. sled (GPX datoteko) trase
  3. nekaj fotografij za ilustracijo

Poleg Slovenije tudi Tujina

Računamo na to, da bodo višje temperature vsaj delno obračunale z virusom, da prestop meja ne bo več otežen in se bomo s kolesom lahko podali tudi onkraj naše lepe Kokoške. Dobrodošli vsi, ki lahko opišete kolesarske poti v bližnji in daljni, severni in južni soseščini, znane in manj znane poti Panonske ravnice, legendarnih evropskih vzponov, južnih otokov… komaj jih čakamo. Pa ne samo opisov, tudi vsakega nasveta, ki se vam bo zdel pomemben.

Blog

Kolesarji smo pestro misleči ljudje, vsak kaj ve in zna, kar lahko drugim da. Če se vam med vrtenjem pedal utrne kakšno kolesarsko razmišljanje, se vam zgodi kakšna zanimiva, zabavna dogodivščina, delite jo z nami na našem Blogu. Dobrodošle so fotografije ali drug ilustrativen material, ki bo zapis dodatno poživil.

Nagrade

Konec vsakega meseca bomo nagradili udeleženca, ki nam bo v tistem mesecu poslal največ zapisov. Na koncu akcije bomo razglasili skupnega zmagovalca, ki nam bo v celotnem šestmesečnem obdobju poslal največ opisov in ga še posebej nagradili.

Nagrada za mesec maj vrhunski kolesarski dres KupiKolo.si v beli barvi proizvajalca BaneM

dres-kupikolo

Nagrada za mesec junij vrhunski kolesarski dres KupiKolo.si v črni barvi proizvajalca BaneM

dres-kupikolo-2

Zapisi, izmenjava materialov in kontakt

V ekipi smo navdušeni kolesarji. Delamo po principu »delaj, kar bi delal tudi brez plačila«, akcije smo se lotili entuziastično, ker pogrešamo take informacije. Ker nas ni veliko, zapisov ne bomo mogli lektorirati. Vsak ima svoj slog pisanja in v uredništvu ne bomo posegali vanj, zato vas prosimo, da sami poskrbite za slovnično korekten zapis. V izvirniku, z navedbo, kdaj in kdo je pot prevozil, jih bomo s ponosom objavili na spletni strani.

Si pa pridržujemo pravico, da teksta ne objavimo, če se nam bo zdel kakorkoli sporen, nestrpen, žaljiv, rasističen ali kako drugače neprimeren. Seveda se bomo z vami o tem predhodno pogovorili.

Na spodaj naveden elektronski naslov nam pošljite opis poti v Word dokumentu in sled poti v obliki GPX datoteke.

Fotografij nam prosimo ne prilagajte, na vaš elektronski naslov vam bomo poslali povabilo, da jih naložite v album, ki ga bomo oblikovali v ta namen.

Vse navedeno velja tudi za zapise na Blogu.

 

Kontakt kolesarskepoti@kupikolo.si

Opisi kolesarskih poti

Za sistematični zapis, tak, ki vsakemu uporabniku takoj ponudi osnovne informacije o poti, smo vam pripravili nekaj napotkov. Razumemo, da ne bo vedno možno postreči z vsemi podatki, zato smo malce komentirali posamezno rubriko. V nadaljevanju smo napotke aplicirali na primer, ki je že objavljen na spletni strani.

Naslov (naj vsebuje večje kraje; če pot začnete v manjšem kraju, v naslovu napišite blizu katerega večjega kraja je; tudi, če boste trasi dali kreativno ime, naj vedno v nadaljevanju vsebuje okvirni potek trase)

Izhodišče in cilj: (splošen opis, izhodišče in cilj sta lahko enaka, lahko različna)

Potek: (bolj podroben opis trase)

Zahtevnost: (5 stopenj: 5-najbolj zahtevna, 4-zelo zahtevna,   3-zahtevna, 2-zmerno zahtevna, 1-nezahtevna)

Dolžina poti: (ključen, zelo koristen podatek)

Časovni obseg: (čas kolesarjenja, brez postankov, zelo koristen podatek)

Največja strmina: (če tega podatka nimate, lahko opisno razložite ali ocenite, zelo koristen podatek)

Najdaljši klanec: (zaželen podatek)

Višinska razlika: (zelo koristen podatek)

Najvišja nadmorska višina: (zaželen podatek)

Podlaga: (zelo koristen podatek)

Primerno kolo: (cestno, gorsko, treking, električno,… zelo koristen podatek)

Opis poti: Kako podrobno boste opisali traso in kraje, skozi katere se boste peljali, je vaša izbira. Vse informacije bodo dragocene, dodatni opisi pa bodo uporabnikom pomagali, da bodo več odnesli s poti.

PRIMER, ki je že objavljen na spletni strani!

Kranjska Gora – Belopeška jezera – Tromeja – Kranjska Gora

Izhodišče in cilj: Kranjska gora – pot poteka po manj prometnih in gorskih poteh

Potek: Kranjska gora – Podkoren – Rateče – Belopeška jezera – Podkoren – Korensko sedlo – Tromeja – Podkoren  – Kranjska Gora

Zahtevnost: 3/5 – zahtevna kolesarska tura

Dolžina poti: 49 km

Časovni obseg: 2,5 uri

Največja strmina: 14 %

Najdaljši klanec: 11 km

Višinska razlika: 880 m vzpon, 804 m spust

Najvišja nadmorska višina: 1.503 m.n.v.

Podlaga: mešana-asfalt in gozdno/gorska pot

Primerno kolo: gorsko

Opis poti: Pot začnemo v Kranjski gori v smeri Rateč in Trbiža. Zavijemo na eno najlepših kolesarskih poti v Sloveniji, kolesarsko pot Jureta Robiča D-2, ki poteka od Jesenic do mejnega prehoda z Italijo. Kmalu za mejnim prehodom Rateče zavijemo levo proti Belopeškim jezerom/Laghi di Fusine. Od tu se pot ves čas zmerno vzpenja, najprej do Spodnjega in nato še do Zgornjega jezera. Pot ni težka, večji vzpon nas čaka le v zadnjem kilometru.

Pot do Belopeških jezer lahko tudi izpustimo in jo opravimo kot samostojni izlet, lahko pa jo uporabimo kot uvod v zelo razgledni vzpon na Tromejo, stičišče treh dežel, Slovenije, Avstrije in Italije. Slikoviti pogledi nas spremljajo že od začetka poti. Najprej na levi pobočja, kjer so pozimi urejena smučišča, za tem desno Naravni rezervat Zelenci – izvir Save Dolinke, nato levo ledeniška dolina Planica s Tamarjem, desno Korensko sedlo proti Avstriji in na Tromejo, kamor se bomo odpravili na povratku.

Ledeniška jezera se imenujejo tudi Mangartska jezera, ker ležijo v Mangartski dolini ali Fužinska jezera po bližnjih Fužinah, a najbolj jih poznamo kot Belopeška jezera po bližnjem kraju Bela peč. Poleg večjih je v okolici skritih še nekaj manjših jezer. Večji dve sta s svojo zeleno-modro barvo vode in pogledom na veličastni Mangart prava paša za oči. V kristalno čisti vodi se kopajo odsevi večnih vršacev v ozadju. Belopeška jezera so tudi dobro izhodišče za atraktivne alpinistične poti, med drugim za enega najbolj zahtevnih vzponov na Mangart, prek severne stene.

Po kolesarski poti se vrnemo do mejnega prehoda Rateče, nadaljujemo in pri vznožju oziroma izteku FIS smučarske proge zavijemo levo v vas Podkoren. Na glavni cesti zavijemo desno proti Kranjski Gori, že po nekaj sto metrih pa zavijemo levo proti cestnemu prelazu Korensko sedlo. Do vrha nas čaka cca 3 km vzpon, naklonina ni ravno nedolžna, a klanec ni dolg. Na nasprotnem bregu se nam, kot na dosegu roke, ponuja FIS proga. Ustavimo se, da ne zamudimo čudovitega pogleda.

Foto: FIS proga (če želite poseben vrstni red fotografij, jih poimenujte in označite lokacijo v tekstu)

Lahko se odpeljemo prav do Korenskega sedla, do mejnega prehoda z Avstrijo, lahko pa že kakšen kilometer pod vrhom zavijemo levo na gozdno cesto proti Tromeji. Približno 9 kilometrska pot je lepa, podlaga je dobra, zato ne hitimo preveč, uživajmo. Skupaj se dvignemo za cca 650 m, pod vrhom se pot približa smučišču, zato zavijemo desno in če imamo dobro gorsko kolo se morda do vrha povzpnemo po smučišču. V nasprotnem primeru se vrnemo nazaj na cesto do vrha.

Tromeja je res zanimiva točka, poti na vrh pripeljejo s treh strani, iz Slovenije, Italije in Avstrije, na vse tri dežele se nam tudi ponujajo čudoviti razgledi. Po postanku se vrnemo nazaj v Slovenijo, a po drugi poti, kot smo prišli. Kdaj drugič pa se morda odpravimo čez mejo.

Z vrha se spustimo proti vasi Rateče, spust je dolg cca 7,5 kilometra. Na poti navzdol se nam spet ponujajo očarljivi pogledi proti Kranjski gori in proti Planici. Pogled seže skoraj do Tamarja.

Spust se konča v Ratečah. Pri gostilni Šurc se priključimo na asfaltirano cesto, nadaljujemo desno proti glavni cesti, se priključimo na kolesarsko pot D-2, po kateri smo prišli in se vrnemo nazaj v Kranjsko Goro.

Pot prevozil: (vaše ime in priimek)

April, 2021 (mesec in leto, ko ste pot prekolesarili)

 

Objava tega primera v rubriki Kolesarske poti 

Kranjska Gora – Belopeška jezera – Tromeja – Kranjska Gora

Še drug primer

Ljubljana – Kamniška Bistrica – Ljubljana

Kaj sploh je Kupikolo.si?

O čem razmišljam, ko rečem, da pišem o kolesarjenju

kolesarsko-pleme-kupi-kolo

Kolesarjenje je strast, pisanje je spogledovanje.

Pisalo, kakršnokoli, je običajno preprosta reč. Negiben, molčeč predmet, ki se v roki popolnoma spremeni. Oživi. Ne glede na tehnologijo, ki jo uporabljamo, imamo pišoči ogromno možnosti, da mu osmislimo obstoj. Saj ne, da bi pričakovali njegovo hvaležnost, a nam vseeno v zameno ponudi neskončno polje ustvarjanja, izražanja in komuniciranja.

Pisanje je osebno dejanje, sploh, če pustimo glavi, da vodi roko, kamor duša hoče. Omogoča nam ostati blizu svojemu srcu in poglobljenemu zazrtju vase. Je spogledovanje z branjem in bralcem. In obratno. Branje išče pisanje, išče sporočilo in zgodbo, čeprav včasih vsega ni mogoče izraziti in marsikaj ostane v zamegljenem prostoru med vrsticami. Ko urejamo besede v misli, pričaramo podobe in če se bralčevi možgani poistovetijo z njimi, začnejo iskati lastne miselne povezave. Takrat se dobro napisana zgodba pred očmi odvrti, kot bi gledali film.

Pisanje ima vsaj dve racionalni funkciji. Zavaruje znanje in zgodbe pred pozabo ter jih prenaša na druge ljudi. Je veščina, s katero poskušamo ubesediti veličastne trenutke in občutke, je poskus njihovega razumljivega in žlahtnega opisovanja za vse, ki bi jih radi doživeli ali podoživeli. Tudi za pisca ima veliko vrednost. Če želi nekaj zapisati, postane boljši opazovalec ljudi in sveta okoli sebe.

kolesarsko-pleme-kupi-kolo.si

Pisanje o kolesarjenju je povezano z ritmom celotnega telesa. Je čutno spogledovanje s polnokrvnimi doživetji, z napori, z užitki, z drugimi kolesarji, s tiho srečo. Pa tudi s številkami, z dejstvi in resnicami kolesarskega življenja. Je razmišljanje o skupnosti z napravo, o sodelovanju, pripadnosti in odvisnosti.

Kolesarjenje je doživljanje prelepe narave, razgledov, sonca in vročine, hladu in svežine vetra. Ta nebesni dih je včasih naš prijatelj, drugič sovražnik. Ko gre proti nam, je težko, ko gre z nami, drvimo z avtocestno hitrostjo. Je razmišljanje o kolesarskih poteh, o okolju skozi katerega se peljemo, o mestih in vaseh, ki jih obiščemo, o njihovi zgodovini in ljudeh, ki jih srečamo.

Kolesarjenje je kolo, ki ga vozimo. Je sedež, enkrat bolj trd kot drugič, je čelada, so bidoni, prigrizki in geli, da ne pride do razpada sistema. So razdalje, vzponi in spusti, predenje verige, zobniki in razmerja med njimi, so zgodbe o pedalih in zapetih čevljih. Kolesarjenje je globoko dihanje in intenzivno bitje srca, so pekoče noge, potne srage, pregreto telo in blažena utrujenost.

Vprašanje, če bomo kdaj našli odgovor, zakaj nam vse to toliko pomeni. Zakaj nas neustavljivo privlači nekaj tako intimnega, kot je telesni napor? Kaj je magičnega v tem, kar dosežemo s fizičnim telesom? Je privlačen imanenten občutek, da na dogodke vplivamo s skrivnostnimi silami?

Kultura se začenja z dialogom s samim seboj, zato je v teh naporih nekaj civilizacijskega, nekaj, kar nas dela boljše ljudi. Verjetno nam občutek, da si sam svoj, vzbuja vero vase. Ko z zadnjimi močmi premagujemo kilometre, ko potisnemo sebe čez rob in zdržimo, zaupanje v svoje sposobnosti nezavedno prenesemo k opravljanju vsakodnevnih nalog. Ali pa je skrivnost v tem, da gibanje pomaga zaznati čustva na drugi ravni, kot to počnejo misli. Morda je kriva tipična kolesarska miselnost, da ne popustimo. Drugim je težko razumljiva, nas pa nauči zdržati, se pognati čez lastne meje, do popolnega samospoznanja in težko opisljivih občutkov. In meje so čudna reč. Včasih nam kažejo našo omejenost, drugič, kako jih lahko presežemo.

Ni enoznačnega odgovora in verjetno le um, ki zna izpisati človekovo dušo, lahko upa, da bo nekoč našel odgovore. Vsekakor pa človek, ki se rad giblje, dobro ve, da življenje ni zato, da bi stali na mestu. Življenje je gibanje in gibanje je več kot le zdravje. Je volja in strast, ki nas dela žive. Je razmišljanje, branje, in je pisanje. Zapisana doživetja in občutki postanejo dragocena sporočila in spomini. Zato je lepo pisati o kolesarjenju, o tej obsesivni premaknjenosti, premaknjenosti z mesta.

 

Kaj sploh to je Kupikolo.si?

Mangart Tour – kraljevski krog (Kranjska Gora – Vršič – Mangartsko sedlo – Predel – Kranjska Gora)

banner-kolesarskih-poti_mangart_tour-800x300

Kratek povzetek epskega vzpona

Vzpon na Vršič

Start v Kranjski Gori: 806 metrov nadmorske višine

Cilj – cestni prelaz Vršič:  1.611 metrov nadmorske višine

Višinska razlika: 805 metrov

Povprečni naklon: 7,25%

Dolžina klanca: 12 kilometrov

 

Vzpon na Mangartsko sedlo

Start v Logu pod Mangartom:  630 metrov nadmorske višine
Cilj 1: zapornica pod Mangartskim sedlom: 1.880 metrov nadmorske višine 

Cilj 2: Mangartsko sedlo: 2.055 metrov nadmorske višine
Višinska razlika: 1.425 metrov
Povprečni naklon: 9,6%

Dolžina klanca: 17,5 kilometra

Pomembno

Založimo se z dovolj hrane (sendvič, geli, energijske ploščice, ipd.)

Založimo se z dovolj tekočine, letos so vodni izviri suhi (voda, izotonični napitki, coca cola) 

Vzemimo dovolj močno svetilko za tunele

Vzemimo topla oblačila, še posebej ob nestabilni vremenski napovedi (kolesarski anorak, buf, dodatna majica, rokavčki, kolesarski telovnik)

Kraljevski krog pomeni, da se v enem dnevu, na 106 kilometrski trasi, povzpnemo preko najvišjega cestnega prelaza na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Sloveniji, torej, preko Vršiča na Mangart in se na izhodišče vrnemo preko Predela in Trbiža. Izjemno slikovita trasa velja za biser kolesarskih vzponov, ki jo številne svetovne kolesarske revije uvrščajo med idealne kolesarske destinacije. 

mangart_tour_kolesarski_podvig_kupikolosi

Pot na najbolj znan gorski prelaz v Sloveniji začnemo v Kranjski Gori. Podamo se proti jezeru Jasna, kjer vstopimo v Triglavski narodni park. Cesta kmalu pripelje do prve tlakovane serpentine in do vrha, do prelaza Vršič na nadmorski višini 1.611 metrov, prevozimo 24 serpentin. Naklon se občasno povzpne na dvanajst, petnajst odstotkov, v dvanajstih kilometrih premagamo osemsto metrov višinske razlike. Vzpon je precejšen izziv, dodatno ga otežuje tlakovana podlaga na serpentinah in precej prometa ob vikendih. Na vrhu nas običajno pozdravi trop ovac, ki s svojim lenobnim vedenjem pokažejo, da smo mi vstopili v njihov svet in ne obratno. 

Preden nadaljujemo si nadenemo toplejša oblačila, kajti sledi zahteven, a prelep, spust na drugo stran, v Trento. 26 serpentin, cca 9 kilometrov, tokrat brez kock. V dolini se ustavimo na prvem parkirišču na desni strani, da snamemo anorake, saj sledi 22 kilometrov mirne vožnje po Soški dolini. Pred Bovcem se podamo blago navkreber in peljemo mimo trdnjave Kluže v smeri Loga pod Mangartom. Soča se tu od nas poslovi, svojo pot nadaljuje v nasprotni smeri, proti Bovcu, Kobaridu in Tolminu, nam pa se na naslednjih 10 kilometrih pridruži Koritnica. 

mangart_tour_kolesarski_podvig_kupikolosi

Pred Logom pod Mangartom je priporočljivo narediti krajši postanek, kajti od tu naprej sledi vzpon na Mangartsko sedlo oziroma na najlepšo in najvišje asfaltirano cesto v Sloveniji. Na skupno 17,5 kilometrov dolgi serpentinasti poti, s petimi predori, gre za preizkus življenjske energije in veselja do gibanja. Čeprav je pot tako razgledna, da bi se morali neprestano ustavljati, dvanajst, petnajst, tudi dvajset odstotni nakloni neizprosno zahtevajo vso pozornost. Na celotnem vzponu je pomembno, da se ne izčrpavamo, da ne poskušamo loviti drugih, niti jih ne čakamo. Vozimo zbrano, v svojem, čim bolj enakomernem ritmu in na vrhu smo nagrajeni, izpolnjeni in zadovoljni. 

Že med prvimi hišami v Logu pod Mangartom se cesta vzpne in napove, s čim moramo računati. Vsi se spomnimo posnetkov deroče vodne ujme, kot posledice plazu, ki je pred dvajsetimi leti rušil vse pred sabo. Zdaj tu stojijo prenovljene hiše, nov most, a cesta se zdi še bolj strma kot prej. Ko premagamo prve kilometre ceste v gradnji in oddelamo še Strmec, smo se dokopali do novega viadukta Predel na višini 1.100 m.n.v. V 6 kilometrih smo se dvignili za 470 višinskih metrov. Na levi vidimo odcep za mejni cestni prelaz Predel in od tu nas čaka še 11,5 kilometrov Mangartske ceste. Pelje visoko med vrhove Julijcev, pod mogočne stene 2.679 m visokega Mangarta in se v obliki pentlje konča na 2.055 m visokem Mangartskem sedlu. Viadukt Predel, ki premošča dolino Mangartskega potoka, z 86 metrskim lokom med opornikoma, je most z največjim lokom v Alpah. 

mangart_tour_kolesarski_podvig_kupikolosi

Po dobrem kilometru se cesta začne resno vzpenjati. Kmalu pride najbolj strm del, kjer naklon seže preko 20 odstotkov, a k sreči ni prav dolg in že smo pri Mitnici za plačilo ekološke takse. Ker je kolesarjem ni treba plačati, lahko nadaljujemo in se podamo v objem gozda. Sledi najlepši del poti. Na višini 1.440 m pridemo do prvega tunela, na 1.530 do drugega, sledijo še trije…   

Cesta z višino postaja vedno ožja, dokler se pod vrhom ne zoži na približno poltretji meter, le za širino enega vozila. Voziti moramo zelo pazljivo, a k sreči je podlaga, kljub izpostavljenosti krutim vremenskim razmeram, gladka in trdna. Razen v tunelih, kjer vozimo skoraj na pamet in čakamo, kdaj nas bo, na od erozije načeti cesti, kam odneslo. V tunelih je popolna tema, zato niso dovolj male opozorilne lučke, ki jih večina od kolesarjev namesti na kolo, priporočljive so močnejše ali pa kar čelne svetilke. Če smo dobro opremljeni, je strah odveč. Na višini 1.880 metrov nam nadaljevanje poti prepreči zapornica. Od tu do Mangartskega sedla kolesarimo na lastno odgovornost. Vsak kolesar se za teh zadnjih cca 1,5 kilometra poti odloči po svoji presoji.  

mangart_tour_kolesarski_podvig_kupikolosi

Vožnja in okolje v katerega se povzpnemo, je neponovljivo doživetje. Z vrha na drugo stran lahko vidimo Mangartski jezeri, bolj poznani kot Belopeški jezeri, iz Bovca vsak dan prihajajo jadralni padalci, saj je Mangartsko sedlo odlično izhodišče za polete. Od tu vodita dve peš poti na vrh piramide vseh piramid, na vrh Mangarta. Malo pod vrhom na levi je odcep za Kočo na Mangartskem sedlu, ki ponuja slastne domače jedi.

Po počitku sledi zahteven 11,5 km spust do odcepa proti Italiji, kjer zavijemo desno in sledi cca 1,5 kilometrski vzpon mimo trdnjave Predil proti mejnemu prehodu Predel. Od tu lahko začnemo uživati na cca 3 kilometrskem spustu proti Rabeljskem jezeru, ki leži na 1.000 metrih nad morjem. Naletimo na še en povsem temen predor, zato nam bodo svetilke spet prišle prav. Za nami je najtežji del poti in telo si je prislužilo temeljit počitek, zato na križišču zavijemo levo in se ustavimo ob jezeru. Jezero je primerno za kopanje, supanje in druge aktivnosti, zato vlada precej počitniško vzdušje. 

Nadaljujemo z približno 11 kilometrskim čudovitim spustom proti Trbižu. Malo pred mestom sledimo tablam za Kranjsko Goro in zavijemo desno. Ko se pot že kar krepko vzpenja proti Fužinam, moramo biti pazljivi, da na levi strani ne zgrešimo priključka za kolesarsko pot Alpe Adria, ki nas pripelje do slovenske meje, od koder nas kolesarska pot D-2 pripelje nazaj v Kranjsko Goro. 

Avgust 2020

Prevozili: KD Litijski Tempomat

mangart_tour_kolesarski_podvig_kupikolosi

Več informacij

  • Trasa

    Izhodišče in cilj  Kranjska gora – pot poteka po prometnih in gorskih cestah 

    Potek Kranjska Gora – Vršič – Trenta – Log pod Mangartom – Mangartsko sedlo – Predel – Rabeljsko jezero – Trbiž – Rateče – Kranjska Gora

  • Razdalja

    106 km

  • Čas vožnje

    5,5 ure

  • Težavnostna stopnja

    Zahtevnost: 5/5 – najbolj zahtevna kolesarska tura

  • Višinski metri

    2.700 m vzpon

  • Podlaga

    asfalt – granitne kocke

  • Primerno za

    cestna kolesa

Download

Fotogalerija

Video media

Slovenci smo športno pleme, ki živi kolesarstvo

tdf2020_primoz_roglic_eleclerc

Bili smo smučarski, zdaj smo tudi kolesarski narod

Če bi športnike označevali z grafičnimi oznakami, bi slovenskemu dodelili smuči. Alpske bi se občasno stanjšale v tekaške ali podaljšale v skakalne, a nedvomno bi bile smuči. Dolga leta je bilo smučanje skoraj edini sinonim slovenske športne identitete. Vneto smo spremljali mednarodne uspehe naših smučarjev in se srečevali v slovenskih ter mnogih tujih smučarskih središčih. Ko sem pred več kot desetimi leti na enem od znanih ameriških smučišč, v izteku smučarskega dne s tal pobirala smuči, sem za sabo zaslišala slovenski pozdrav. Sklonjena glava s premaknjenim težiščem je nekaj trenutkov potrebovala, da je dojela, da nisem v Evropi, še manj v Sloveniji. Ogovorila me je nasmejana Gorenjka, ki si je tam služila kruh kot smučarska učiteljica. Povsod smo bili, poznani po tem, da imamo veliko smučarskega znanja in še večje smučarsko srce. 

tdf2020_eleclerc_caravane_kupikolo.si

V zadnjih letih Slovenci blestimo v celi paleti športov. Svetovni vrh krojimo v panogah, ki so med najbolj razvitimi na svetu. Kot veliki športni zagnanci sploh nismo opazili, kdaj se je začela razvijati močna nacionalna pripadnost kolesarstvu. Nismo opazili, kdaj smo postali svojevrstno pleme, ki živi kolesarstvo in je pripravljeno ure in ure vrteti pedala. Koronsko leto, ki je zaprlo smučišča, nam je dokončno dodalo še eno ikono. Kolo. Še vedno se srečujemo in nič nenavadnega ni, če si na enem od kultnih evropskih vzponov Slovenci mahamo v pozdrav. Zagotovo pa na vzponu. Še enem temeljnem simbolu naše športne identitete. 

img_6372

Vrhovi so Slovencem blizu. Ker so tu od zmeraj, so vtkani v vsakega od nas. Samoumevno se nam zdi, da se povzpnemo čim višje. In Slovenec lahko mirno zaspi šele, ko je bil na Triglavu. Nič prej. Zato je nekaj simbolno slovenskega v tem, da vedno rinemo gor, v hribe, peš ali pa s kolesom. 

In odskočili smo prav na vrh. Slovensko profesionalno kolesarstvo zadnjih nekaj let piše zelo posebno pravljico. Podobno, kot so za smučarski svet tekaške in skakalne zmage ter trikratni naslov svetovnih prvakinj v smuku še vedno enigma brez odgovora, se ob neverjetnih kolesarskih uspehih kolesarski svet sprašuje, od kod so se vzeli fantje, ki krojijo razplet vsake cestne dirke, ki se je udeležijo. 

Od tu, iz Slovenije! Iz slovenskega temperamenta. Razvijali so se na osnovi celotnega načina življenja in vrednot, ki so nas naredile za športni fenomen. Na geografski točki, kjer mora Vzhod preplezati Alpe, da doseže Evropo, se je razvila hibridna narodna identiteta. Trdoživa, delovna in neizprosno vztrajna. Osočena in zmehčana z balkanskim humornim patosom, v sebi nosi strastno in neustrašno dušo. Naučili smo se, da, četudi nas ni veliko, se zmagovalci naredijo iz nečesa, kar nosimo v sebi, iz uresničenega talenta, vere vase, trdnega namena in resnega dela. Prav dolgoletno sistematično delo v kolesarskih klubih, ki z zadnjimi uspehi dobiva še večji zagon, ima največ zaslug, da doživljamo že kar epsko obdobje profesionalnega kolesarstva. 

img_6353

Predvsem Primož nas je navadil, da zavzeto spremljamo kolesarstvo. Z njegovimi uspehi je dobilo domovinsko pravico. Spomnim se, kako nas je v medijih, po prvih zmagah v Azerbajdžanu, z drobne sličice resno gledal črn fant, o katerem nismo veliko vedeli. Natančno vem, kje sem bila, ko je dosegel prvo etapno zmago na Touru 2017. Takrat smo začeli novo kolesarsko štetje, ki je v minuli sezoni, s Tadejevo zmago na Touru in njunim prvim in drugim mestom na lestvici Svetovne kolesarske zveze, doseglo vrelišče. Trenutno premoremo sedem odličnih kolesarjev, ki krojijo dogajanje v pelotonu in na večdnevnih dirkah oblačijo majice bele, zelene, rumene, roza, rdeče barve… Ko cestnim uspehe dodajajo še gorski kolesarji, s ponosom lahko ugotovimo, da nam gre na dveh kolesih res dobro. 

tdf2020_village_kupikolo.si

Kolesarjenje nas je popolnoma prevzelo. Nimamo le zmagovalcev, smo odlični rekreativci in najboljši navijači. Zagreto spremljamo poklicne kolesarje, še več, želimo jih posnemati. Pripravljeni smo se odpraviti stotine kilometrov daleč, prekolesariti najtežje trase, do zadnjih moči mahati s trobojnicami, da bi v večnost vtisnili trenutek, ko gredo mimo. Obsedeno kričimo, da bi jim poslali nekaj dodatne moči, ki bi jih pognala do vrha. V letu, ko se je svet, kakršnega smo poznali, podrl, smo bili za zadnje sicer prikrajšani, a to ni prav nič zmanjšalo navdušenja. 

Nasprotno. Da ne bi hibernirali, smo vsi postali kolesarji. Življenje se nam je zožilo na domovino in začeli smo se še bolj zavedati, v kako osupljivo lepi deželi živimo. Spraznili smo kolesarske trgovine in se podali na ceste, potke in poti zelenega kolesarskega raja. Slovenija rekreativnemu kolesarju ponuja neskončne možnosti za vrtenje pedal, od ravnin, hribov, strmih klancev, do daljših vzponov. Sploh zadnje leto smo delovali na domoljubni pogon in se na glas spraševali, kdo je ustvaril ta drobcen, tako popoln košček zemeljske oble. Ne more biti drugače, da ga je ustvaril za sebe, a mu je padel iz rok prav tu, kjer danes živimo Slovenci. Narod, ki s svojimi rezultati potrjuje, da si ga zasluži.

Šport je tisti, ki ime naše mlade države vedno znova ponese v svet. Nedavno je praznovala trideseto obletnico in takrat se je začelo vse spreminjati. Bilo je konec nečesa in začetek nečesa novega. Če smo bili v Jugi več ali manj le smučarji, smo po osamosvojitvi začeli spodbujati razvoj številnih športnih panog. Po sistemu, da raznovrstno gibanje razširi motoriko in izvrže več talentov. In jih je res. Zdaj že dokazano talentirana nacija je začela opozarjati nase na vedno več športnih področjih. 

dsc_4639

Kolesarjenje ima pri nas dolgo tradicijo. Vsaj eno kolo je bilo vedno pri hiši. Uporabljali smo ga več ali manj kot prevozno sredstvo za dnevne obveznosti. Z zavedanjem, da je gibanje nujno za zdravje naroda, je postajal tudi športni rekvizit. Verjetno smo takrat enkrat tudi ugotovili, da na večino smučišč peljejo spodobne ceste in da strmine, ki jih pozimi presmučamo, poleti lahko prekolesarimo, marsikatero tudi s cestnimi kolesi. Seveda najprej v obratni smeri, potem pa uživaško navzdol. 

Poleg genetike je ključna precej stoična narava Slovencev. V zgodovini smo se naučili mirno in ravnodušno prenašati okoliščine, ki niso odvisne od nas, pa tudi, da je pametno razvijati čustva le do tistih stvari, ki jih lahko nadziramo. To so naše misli, delovanje, želje. Sploh želje so najmočnejši motivator. Dajo nam življenjsko energijo, da se premaknemo. Torej, če je hrib tam in želimo na vrh, se ga lotimo in damo vse od sebe. Na vrhu smo nagrajeni, celo srečni, če je bila želja dovolj velika.  

Če je pred leti malce krivično veljalo, da so se na specialkah podili le osebki, ki niso imeli kaj bolj pametnega početi, smo se v zadnjih petnajstih letih na cestna kolesa začela usedati tudi dekleta. S tem pa so se v marsikateri družini zamenjale prioritete in precej spremenile družinsko dinamiko. 

Zaradi vse slabših zim, no, letošnja je bila izjema tudi po tej plati, imamo februarja kar dilemo za kakšen dopust se odločiti. Smučarski ali kolesarski. S trenažerji in vse bolj popularnimi virtualnimi rundami pa se kolesarska sezona sploh več ne konča. 

Kolo je tudi veliki zmagovalec epidemioloških razmer, še bolj pa nove mobilnosti. Zavzema vedno več voznih površin in spreminja velemesta. Prav tu imamo v Sloveniji veliko rezerve. Čeprav kolesarji predstavljamo že kar pomembno družbeno skupino, nam varne kolesarske infrastrukture zelo primanjkuje. Ko bomo letos spet izvedli popis prebivalstva, bi bilo dobro izpeljati tudi kolesarskega. Da bi ugotovili, kolikokrat na teden se peljemo, s kakšnim kolesom, v kakšne namene, koliko kilometrov prevozimo. Podatki bi bili osupljivi. 

Poleg naštetega je brez dvoma še marsikaj pripomoglo, da se je dokončno izostrila slovenska kolesarska duša, tako, da danes mirno lahko trdimo, da je evolucijska pot slovenskega športnika tekla v smeri: planinec – smučar – kolesar.

tdf2020_start_tadej_primoz_kupikolo.si

Kolesarji radi kolesarimo v skupinah. Združevanje pa je običajno že kar resen znak, da kolo postaja del našega vsakdana. Da se posvetimo profesionalnemu kolesarstvu moramo, poleg telesnih danosti, imeti še neizmerno željo po zmagovanju. Željo biti najhitrejši in premagati druge, da diktat sekund ni breme pač pa motiv, ki da dodaten zagon. Je pa fascinacija s časom fenomen, ki mu podležemo tudi amaterski kolesarji. V vsakemu od nas je malce dirkača. Verjetno nam je čas vkomponiran v gene zato, ker nam je v zemeljskem stanju precej skopo odmerjen. Če ne tekmujemo z drugimi, pa s seboj. Preizkušamo svoje meje, do kam in kako hitro zmoremo. A dobro je obdržati zdravo pamet in se zavedati, v čem je smisel vsega. Da nam opravljene poti odpirajo nova obzorja, skrčijo prostor in krepijo zavedanje, da lahko gremo kamor želimo, da je vse v naših nogah, rokah in glavi. Da uživamo v družbi fantov in deklet, ki imajo tudi radi kolesarjenje, da so športna prijateljstva lahko najbolj žlahtna, večna, in da je škoda izgubljati energijo za brezvezno napenjanje mišic.

Utrip profesionalnega kolesarstva ima za vse kolesarje svoj čar in v Sloveniji ga lahko občutimo prek številnih rekreativnih kolesarskih prireditev. V zadnjem letu jih zaradi epidemioloških razmer žal skoraj ni bilo, so pa bile možne bolj butične izvedbe zanimivih vzponov in tras, ki smo jih v skladu s Covid predpisi organizirali sami ali v okviru društev. Taki dogodki so veliko več kot le kolesarjenje in vzpon na Mangartsko sedlo je zagotovo ena od trofej na spisku želja vsakega slovenskega kolesarja. Zato smo se sredi avgusta zbrali v Kranjski gori z namenom, da opravimo kraljevski krog. Da se povzpnemo preko najvišjega cestnega prelaza na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Sloveniji, torej, preko Vršiča na Mangart in se na izhodišče vrnemo preko Predela in Trbiža. 

tour_mangart2020_litijski_tempomat

Izjemno slikovita trasa velja za biser kolesarskih vzponov, ki jo številne svetovne kolesarske revije uvrščajo med idealne kolesarske destinacije. Tudi profesionalci tej turi rečejo kraljevska, s čimer so poimenovane najzahtevnejše gorske etape svetovnih serij in v tem duhu je potekalo dogajanje tistega dne. Udeleženci smo prišli z vseh koncev Slovenije, vseh starosti, pretežno fantje in tudi nekaj deklet. Dogodek ni bil tekmovalnega značaja, vsak je sodeloval pod lastnimi pogoji, a smo na koncu vseeno razdelili nekaj nagrad. Najhitrejšemu, najstarejšemu, najbolj požrtvovalnemu…

mangart_tour2020_litijski_tempomat_start

V še rosnem jutru je bilo v zraku čutiti vznemirjenje in spoštovanje. Izza parkiranih avtomobilov se je pojavljalo vedno več kolesarskih postav, skrbno vozečih vsak svojo relikvijo. Koliko nam kolesarjem pomeni kolo, je še en fenomen. Zdi se, da preko brnenja verige postanemo nerazdružljivo povezana celota. Skupaj preživimo veliko časa, postanemo prijatelji in partnerji v vseh razmerah, mrazu in vročini, dežju in soncu, ekipa, ki se nikoli ne preda. Da bi kdo le za sebe in kolo vzel dvoposteljno sobo, nisem še slišala, a ni šans, da gre kolo v hotelsko shrambo. Vsaka soba je dovolj velika še zanj. 

Po podpisu v poimenske sezname se je vsak priključil eni od štirih skupin. Še spominska fotografija, nato pa klik, klik, klik in bogomolke, pajki, hrošči in ostali mrčes je izginil za prvim ovinkom. Res, prav zabavno je opazovati, kako se na vse mogoče načine naložimo na kolo in smo pri tem učinkoviti. Kolesarjenje je posamični šport, a kako pomembna je ekipa, vsakič znova po zaključku etap poslušamo profesionalce. Tudi ekipa za en dan ima ogromno moč. Če dela za skupni cilj, iz vsakega potegne najboljše. Pomen besede team, da skupaj vsak doseže več, se močno dokaže v praksi. 

Za kolesarji so se podala štiri spremljevalna vozila. Vsako s svojo nalogo. Eno za tehnično podporo in medicinsko prvo pomoč, drugo napolnjeno s hrano in energijskimi pijačami, tretje s snemalno ekipo, skratka z vsem, kar bi kolesarji utegnili potrebovati na naporni poti. Tudi metla ni manjkala, čeprav ni imela dela. Udeleženci smo celotno traso premagali v potu svojega obraza. Da izrečeno še bolj drži, je s precej visoko stopnjo vlage poskrbelo tudi vreme tistega dne.

Cesta proti Vršiču kmalu pripelje do prve tlakovane serpentine. Teh granitnih kock marsikdo ne mara, prav zato pa je Vršič nekaj posebnega, nek severni pekel, ki človeka menda poboljša. Na spustu v Trento sta sicer dve serpentini več, a k sreči brez kock. Tam, kjer se nam pridruži Koritnica, Soča pa  poslovi in pot nadaljuje v nasprotni smeri, proti Bovcu, Kobaridu in Tolminu, se cesta obrne navzgor proti Logu pod Mangartom. To je kraj osupljivih vedut, ki ga ni uničila vojna, niti dva potresa v letih 1976 in 1998, niti katastrofalni plaz Stovže, ki je leta 2000 pokopal zgornji del vasi. Obnovljen živi pod mogočnimi stenami Jalovca in Mangarta, kot, da bi s svojo trdoživostjo simboliziral veličastnost dosežka in težavnost poti, ki vedno znova čaka kolesarje, ki se podajo tja gor. 

dsc_0285

Mangart je vzpon, pri katerem sedemodstotni naklon predstavlja olajšanje. Ko se noge malce lažje vrtijo, lahko zajamemo sapo in se pripravimo na nov preizkus moči in volje. A ne gre le za zmogljivost telesa, na 17,5 kilometrov dolgi serpentinasti poti, s petimi predori, gre za test osebnosti, za preizkus življenjske energije in veselja do gibanja. Cesta z višino postaja vedno ožja, dokler se pod vrhom ne zoži na približno poltretji meter, le za širino enega vozila in se s pentljo zaključi na višini 2.055 metrov. Kljub izpostavljenosti krutim vremenskim razmeram, je podlaga gladka in trdna. Razen v tunelih, kjer je popolna tema in se je pametno opremiti z dovolj močnimi svetilkami, sicer vozimo skoraj na pamet in čakamo, kdaj nas bo, na od erozije načeti cesti, kam odneslo.

Na Mangartsko sedlo iz Bovca vsak dan prihajajo jadralni padalci, z njega vodita dve peš poti na vrh piramide vseh piramid, na drugo stran vidimo Belopeški jezeri. Vožnja v svet kozoroga in gamsa je neponovljivo doživetje. Čeprav je navedeno bolj aluzija kot resničnost, jih s pogledom podzavestno iščemo v gorskih stenah. Srečamo pa lahko debelušne svizce, kavke in ovce. Zadnje so nas pozdravile že na vrhu Vršiča. Prav nič jih ni motil hrup in promet, navadile so se pozornosti ljudi. S svojim lenobnim obnašanjem pa jasno pokazale, da smo mi vstopili v njihov svet in ne obratno.

Čeprav je pot tako razgledna, da bi se morali neprestano ustavljati, dvanajst, petnajst, tudi dvajset odstotni nakloni neizprosno zahtevajo vso pozornost. Na celotnem vzponu je pomembno, da se ne izčrpavamo, da ne poskušamo loviti drugih, niti jih ne čakamo. Vozimo zbrano, v svojem, čim bolj enakomernem ritmu in na vrhu smo izpolnjeni in zadovoljni. Hormonski koktajl in okolje, v katerega se povzpnemo, povzročita, da v nas življenje pljuska z vso silo, v vse žile in nas za nekaj dni napolni z občutkom nepremagljivosti. Ko se v nas začne vrtiljak čustev in občutkov, je najbolje, da tiho obsedimo na eni od večnih skal in dovolimo, da radost preplavi telo. Pustimo, da si nas čustva podredijo in prelijejo čez solzni rob, če je treba. Trenutki, zapisani z emocijo, nam naslednjič dajo dodatno energijo in klanec se bo zdel manj strm. Zmagujejo res najhitrejši, a kolesarjenje niso le številke. Najveličastnejša vožnja ni vedno zmagovalna, pač pa tista, ki se vtisne globoko v prekrvavljeno tkivo in vožnja na Mangartsko sedlo bo z nami ostala dolgo, zelo dolgo. 

Ogromno Slovencev prisega, da je kolesarjenje najlepši šport na svetu. Je pa tudi eden najnapornejših, zato moramo uživati sleherni trenutek, ki nam ga ponudi. Ko smo v akciji, delujemo bolj iz svojega središča, intenzivneje dojamemo okolje in se z njim bolj povežemo. Zato se lažje znajdemo tudi v povsem nepoznanem okolju in moji najmočnejši popotniški spomini so poti in mesta, ki sem jih prekolesarila. Telo takih spominov nikoli ne zavrže. Prav zato doživetja največ štejejo, nahranijo nas in nam napolnijo prehitro življenje. 

Čeprav nas športni svet tam zunaj zdaj že zelo dobro pozna, se nam še vedno čudi. Močnih reprezentanc verjetno nikoli ne bomo prav z lahkoto sestavljali, a glede na to, iz kakšnega testa smo, bomo vedno imeli bleščeče posameznike. V prvih mesecih letošnjega leta so se po tekočem traku zvrstila svetovna prvenstva na smučeh, vseh dolžin in oblik. Nordijci so v Oberstdorfu kot v deliriju pobirali kolajne in jih domov prinesli celo malho, alpinci iz Cortine in biatlonci s Pokljuke pa nekaj vrhunskih uvrstitev med deset najboljših na svetu. 

Na začetku nove sezone se nadaljuje tudi slovenska kolesarska prevlada. Tadej je suvereno zmagal na dveh enotedenskih dirkah, na njegovi »domači« po Združenih arabskih emiratih in na dirki dveh morij, Tirreno – Adriatico. Primož si je na dirki Pariz – Nica žal skupno zmago zapravil s padcem v zadnji etapi, pred tem pa predatorsko deklasiral tekmece s tremi etapnimi zmagami. Sporočilo je bilo jasno. Ne bo več puščal daril, kjer jih ni treba. V soboto se je zaključila Dirka po Baskiji, kjer sta skupaj kot neuničljiva hribolazca skrbela za šov slovenskega kolesarstva. Končala se je s Primoževo drugo zmago na baskovski pentlji in njegovo predstavo moči, talenta in gentlemenstva. Uščipnimo se, pred leti bi bile to le želje, danes so uresničene sanje. Želje pa so, če parafraziram drugo ime dirke od Pariza do Nice, da bi naši fantje s soncem dirkali vso sezono. 

Dve deski, dva obroča, sodelovanje človeka in stroja, pa toliko veselja in osupljivih dosežkov. Če so se v preteklosti z njihovo pomočjo ljudstva hitreje premikala in zaradi tega lažje preživela, danes Slovenci, nori športni zaljubljenci, na njih doživljamo navdihujoče trenutke svojih življenj in dosegamo svetovne uspehe na meji verjetnega. 

Zima se letos kar noče predati, a v zraku čutimo pomlad, na trenutke celo poletje. Ob premiku ure se je dan podaljšal in tudi nas čakajo pedala. Številni smo peljali svoje vrteče se prijatelje na prvi sprehod že ob nenadni otoplitvi konec februarja. V sožitju z virusom smo otvorili sezono, ki bo zanimiva, saj se kolesarski cunami, ki nas je zalil lansko leto, še zdaleč ni ustavil. Z veseljem zremo v prihajajoče mesece in se vidimo na kolesarskih poteh. 

Alenka Zdešar

Kaj sploh to je Kupikolo.si?

Z električnim kolesom na Kanin? Zakaj pa ne…

picto_čas_vožnje_kupikolosi
picto_čas_vožnje_kupikolosi
picto_čas_vožnje_kupikolosi
picto_čas_vožnje_kupikolosi

Opis poti

kupikolo-kolesarskih-poti_-800x300
  • Trasa

    Izhodišče in cilj  Bovec – pot poteka po gozdnih cestah in gorskih poteh

    Potek Bovec – Kaninska vas – postaja B – postaja C – postaja D – Bovec   

  • Razdalja

    cca 15 km

  • Čas vožnje

    3,5 ure kolesarjenja, 2,5 ure hoje

  • Težavnostna stopnja

    5/5 – najbolj zahtevna kolesarska tura

  • Višinski metri

    1.195 m.n.v. kolesarjenja, 553 m.n.v. hoje

  • Največja strmina

    15-17 % 

  • Podlaga

    asfalt, makadam

  • Primerno za

    električno gorsko

Na Kanin s kolesom, to bo gotovo nekaj posebnega, sem si mislil in začel zbirati nasvete in informacije. Na spletu jih nisem našel prav veliko, kar mi je dalo misliti, da pot še ni opravilo prav veliko kolesarskih navdušencev. Na spodnji postaji kabinske žičnice Kanin in na TIC v Bovcu so menili, da se na Kanin seveda pride, a z žičnico: »A s kolesom gor? Joj, ne vem, mislim da ne«. 

(Kanin je dostopen z žičnico, na katero, se peš ali pozimi s smučmi, vkrcamo na spodnji postaji A (pri Petrolu v smeri Kobarida). Vožnja do zgornje postaje D na višini 2.202 mnv traja cca 35 minut, vmesni postaji, kjer gondola zamenja napenjalno vrv, beri zajlo, pa sta, B na 980 mnv in C na 1.649 mnv.)

kupikolo_kolesarske_poti_kanin

Saj razumem, na Kanin se peljem z gondolo in se čez planino Krnica spustim v dolino. Ampak jaz želim s kolesom tudi gor. Z gorskim kolesom se vozim že celo življenje, to pomlad pa sem kupil polno vzmeteno električno gorsko kolo prav zato, da se bom vozil po zahtevnih terenih, tudi navzgor, ne le navzdol. 

Informacije, ki sem jih imel, so bile bolj skope, zato sem se lotil raziskovanja. Odhod iz Bovca predlagam čim bolj zgodaj zjutraj. V sredini septembra sem se odpravil ob 8h zjutraj, pa je bilo že malce pozno. Ko se sonce upre v pobočje, je lahko pošteno vroče. Opremimo se z dovolj vode in prigrizki, da nam ne zmanjka energije, saj je vzpon kar zahteven. Na poti je veliko peska in kamenja, težje prevoznih predelov, zato je potrebno tudi precej hoje. Mogoče se zaradi tega odločite in obujete pohodne čevlje, jaz sem jih nosil v nahrbtniku.

Avanturo začnemo v Bovcu, z lepim vzponom po asfaltirani cesti, mimo Kaninske vasi. Po 2 kilometrih zavijemo desno na makadamsko cesto, v smeri postaje B, do katere je pot lepo urejena. Do postaje C pa je pozimi možno tudi smučanje, zato naj bi bila cesta v slabšem stanju. Odločil sem se, da grem s kolesom do postaje C, do vrha smučišča pa peš.

Kupikolo_kolesarska-pot-kanin

Lepo speljana makadamska cesta nas najprej vodi skozi gozd. Vmes se odpirajo čudoviti razgledi na bovško dolino, tudi za klopce za postanek je poskrbljeno. Do postaje B potrebujemo cca 40 minut, od treh stopenj električne pomoči zadostuje prva. Poraba cca 15% baterije. 

kupikolo_kolesarske_poti_kanin

Cesta nadaljuje proti planini Krnica. Ker izvem, da je tam pot navzgor skoraj nemogoča, po cca 1 km zavijem ostro levo. Tu oznak ni več, a sem predvideval, da pelje do postaje C. In res, strma, precej razrita pot, se začne vzpenjati skozi bukov gozd.

Električna pomoč je tu nepogrešljiva, druga in predvsem tretja stopnja je kar obvezna. Pot je razrita, s cca 30-40 cm visokimi kanali in veliko peska. Kolo velikokrat zakoplje, potrebno je kar nekaj spretnosti, da po utrjenem delu poti zvoziš mimo kanalov. Cesta je primerna za najbolj robustna gorska vozila. No, saj občasno naredi tudi kakšen ovinek in tam strmina malce popusti, a kakršnokoli popuščanje v ritmu, pomeni veliko trpljenje. Najboljše je nastaviti visoko stopnjo pomoči že pred vzponom in med potjo ničesar spreminjati.

Vsakih par sto metrov sem moral sestopiti, saj je bila zaradi velike količine peska pot težko prevozna. Še dobro, da imamo na cca 23 kilogramskem kolesu na krmilu gumb, ki omogoči električno pomoč tudi pri rinjenju. Zadeva včasih deluje z malo zamika, a zelo pomaga. Prerinem cca petdeset metrov, pa spet na kolo. In tako še nekajkrat. Za tako pot nam pride prav bolj zdržljivo kolo s čim lažjimi nastavitvami električne pomoči. Pa z SPD-ji je tole tudi kar izziv. 

kupikolo_kolesarske_poti-kanin

Drugi del poti pelje čez kamenje in skalovje. Večji del je vozen ali pa pohoden, če je podlaga preveč peščena in kolo preveč koplje. Vmes pa izjemni pogledi na bovško dolino, na Kaninsko visokogorje, srečamo tudi dve klopci za uživanje v razgledih in fotografiranje. Pot je tako lažje nadaljevati. V kolikor je sonce že precej visoko je vse še bolj zahtevno, zato odhod zgodaj, kot sem že napisal. 

6

Po cca poldrugi uri pridemo do postaje C. Zadnji del te poti je z visoko stopnjo električne pomoči ustrezen za vožnjo. Stanje elektrike na postaji le 7%. Skoraj prazna baterija, a cilj je dosežen, kar bi bilo brez elektrike nemogoče. No, peš ali z gondolo vsekakor, a s kolesom je nezamenljivo doživetje..

Pot sem nadaljeval peš, do vrha smučišča ostane še cca 1,5 urni lep “sprehod”. Naprej žal zaradi izredno strmega melišča s kolesom ni šlo. Kolo sem priklenil na postaji in hvala žičničarju, ki ga je občasno pogledal. 

5

Navzdol. Brez problemov, a previdno. Po isti poti, od postaje C mimo B do Bovca. Veliko zaviranja, veliko peska in večjih kamnov. Izjemna priložnost za preizkus kolesa in sebe. V trenutkih, ko je potrebno zdržati, je priložnost, da ugotovimo, kje so meje, kje se s kolesom ujamemo, kje pa je bolje, da ne preizkušamo mej drug drugega. 

Torej, Kanin z električnim kolesom? Vsekakor da. Naporno, a z užitkom. 

Za naslednjič ostaja izziv. Do postaje C s kolesom, nato v gondolo z njim do vrha. Spust najprej po italijanski strani, na Prevali desno, preko planine Krnica, med postajama C in B pa na pot, po kateri smo se vzpeli danes. S polno baterijo in čim več tehničnega znanja je užitek zagotovljen. V kolikor si pa omislimo še rezervno baterijo v nahrbtniku, lahko v raziskovanju kaninskih poti uživamo ves dan.  

In na koncu še nagrada. Ohladitev v bistri Soči. 

4

Prevozil: Matija Pavlovčič

September 2020

Kaj to sploh je Kupikolo.si?

Fotogalerija