Založimo se z dovolj hrane (sendvič, geli, energijske ploščice, ipd.)

Založimo se z dovolj tekočine, letos so vodni izviri suhi (voda, izotonični napitki, coca cola) 

Vzemimo dovolj močno svetilko za tunele

Vzemimo topla oblačila, še posebej ob nestabilni vremenski napovedi (kolesarski anorak, buf, dodatna majica, kolesarski telovnik, rokavčki)

Prevozili bomo najvišjo asfaltirano gorsko cesto v Sloveniji, cesto na Mangartsko sedlo na nadmorski višini 2.055 metrov. Izjemno slikovita trasa velja za biser kolesarskih vzponov, ki jo številne svetovne kolesarske revije uvrščajo med idealne kolesarske destinacije. 

Iz Kranjske Gore se po kolesarski poti Jureta Robiča D-2, ki poteka od Jesenic do mejnega prehoda Rateče, odpeljemo v smeri Italije. Slikoviti pogledi nas spremljajo od začetka poti. Najprej na levi pobočja, kjer so pozimi urejena smučišča, za tem desno Naravni rezervat Zelenci, izvir Save Dolinke, nato levo ledeniška dolina Planica s Tamarjem, desno Korensko sedlo proti Avstriji, Tromeja na stičišču vseh treh dežel, itd. 

Nadaljujemo do Trbiža, kjer zapustimo kolesarsko stezo. Zapeljemo skozi mesto in v spodnjem delu zavijemo desno v hrib proti Rabeljskemu jezeru. Sledi zmeren, dobrih deset kilometrov dolg vzpon, v katerem premagamo 250 metrov višinske razlike. Ko prispemo do križišča pri Rabeljskem jezeru, se držimo levo in nadaljujemo pot proti mejnemu cestnemu prelazu Predel. Kmalu zapeljemo v neosvetljen tunel, zato nam bodo že tu prav prišle svetilke na kolesih. Po lepo speljani cesti se vzpenjamo še tri kilometre, do mejnega prelaza, kjer se cesta prevesi na drugo stran. Mimo trdnjave Predil se spustimo do križišča, kjer na 1.100 metrih nadmorske višine zavijemo levo na Mangartsko cesto. Desno, iz smeri Loga pod Mangartom, vidimo nov viadukt Predel, ki premošča dolino Mangartskega potoka. Z 86 metrskim lokom med opornikoma je most z največjim lokom v Alpah. 

Po dobrem kilometru od odcepa se cesta začne resno vzpenjati. Kmalu sledi najbolj strm del, kjer naklon seže preko 20 odstotkov, a k sreči ni prav dolg in že smo pri Mitnici za plačilo ekološke takse. Ker je kolesarjem ni treba plačati, lahko nadaljujemo in se podamo v objem gozda. Sledi najlepši del poti. Na višini 1.440 m pridemo do prvega tunela, na 1.530 do drugega, sledijo še trije.   

Visokogorska cesta nas pelje visoko med vrhove Julijcev, pod mogočne stene 2.679 m visokega Mangarta in se v obliki pentlje konča na 2.055 m visokem Mangartskem sedlu. Na 11,5 kilometrov dolgi serpentinasti poti, s petimi predori, gre za preizkus življenjske energije in veselja do gibanja. Čeprav je pot tako razgledna, da bi se morali neprestano ustavljati, dvanajst, petnajst, tudi dvajset odstotni nakloni neizprosno zahtevajo vso pozornost. Na celotnem vzponu je pomembno, da se ne izčrpavamo, da ne poskušamo loviti drugih, niti jih ne čakamo. Vozimo zbrano, v svojem, čim bolj enakomernem ritmu in na vrhu smo nagrajeni, izpolnjeni in zadovoljni.

Cesta z višino postaja vedno ožja, dokler se pod vrhom ne zoži na približno poltretji meter, le za širino enega vozila. Voziti moramo zelo pazljivo, a k sreči je podlaga, kljub izpostavljenosti krutim vremenskim razmeram, gladka in trdna. Razen v tunelih, kjer vozimo skoraj na pamet in čakamo, kdaj nas bo, na od erozije načeti cesti, kam odneslo. V tunelih je popolna tema, zato niso dovolj male opozorilne lučke, ki jih večina od kolesarjev namesti na kolo, priporočljive so močnejše ali pa kar čelne svetilke. Če smo dobro opremljeni, je strah odveč. Na višini 1.880 metrov nam nadaljevanje poti prepreči zapornica. Od tu do Mangartskega sedla kolesarimo na lastno odgovornost. Vsak kolesar se za teh zadnjih cca 1,5 kilometra poti odloči po svoji presoji.  

Vožnja in okolje v katerega se povzpnemo, je neponovljivo doživetje. Z vrha na drugo stran lahko vidimo Mangartski jezeri, bolj poznani kot Belopeški jezeri, iz Bovca vsak dan prihajajo jadralni padalci, saj je Mangartsko sedlo odlično izhodišče za polete. Od tu vodita dve peš poti na vrh piramide vseh piramid, na vrh Mangarta. Malo pod vrhom na levi je odcep za Kočo na Mangartskem sedlu, ki ponuja slastne domače jedi.

Vrnemo se po isti poti, zato po počitku sledi zahteven spust do odcepa proti Italiji, kjer zavijemo desno in nadaljujemo z 1,5 kilometrskim vzponom mimo trdnjave Predil proti mejnemu prelazu Predel. Od tu lahko začnemo uživati na čudovitem spustu proti Rabeljskem jezeru, ki leži na 1.000 metrih nad morjem. V tunelu nam bodo spet prišle prav svetilke. Za nami je najtežji del poti in telo si je prislužilo temeljit počitek, zato na križišču zavijemo levo in se ustavimo ob jezeru, ki je priljubljena počitniška destinacija. Primerno je za kopanje, supanje in druge aktivnosti.

Po postanku se spustimo proti Trbižu. Malo pred mestom sledimo tablam za Kranjsko Goro in zavijemo desno. Ko se pot že kar krepko vzpenja proti Fužinam, moramo biti pazljivi, da na levi strani ne zgrešimo priključka za kolesarsko pot Alpe Adria, ki nas pripelje do slovenske meje, od koder po kolesarski poti D-2 pridemo nazaj v Kranjsko Goro.

Želite spoznati še več kolesarskih poti po Sloveniji?