Kolesarjenje je strast, pisanje je spogledovanje.
Pisalo, kakršnokoli, je običajno preprosta reč. Negiben, molčeč predmet, ki se v roki popolnoma spremeni. Oživi. Ne glede na tehnologijo, ki jo uporabljamo, imamo pišoči ogromno možnosti, da mu osmislimo obstoj. Saj ne, da bi pričakovali njegovo hvaležnost, a nam vseeno v zameno ponudi neskončno polje ustvarjanja, izražanja in komuniciranja.
Pisanje je osebno dejanje, sploh, če pustimo glavi, da vodi roko, kamor duša hoče. Omogoča nam ostati blizu svojemu srcu in poglobljenemu zazrtju vase. Je spogledovanje z branjem in bralcem. In obratno. Branje išče pisanje, išče sporočilo in zgodbo, čeprav včasih vsega ni mogoče izraziti in marsikaj ostane v zamegljenem prostoru med vrsticami. Ko urejamo besede v misli, pričaramo podobe in če se bralčevi možgani poistovetijo z njimi, začnejo iskati lastne miselne povezave. Takrat se dobro napisana zgodba pred očmi odvrti, kot bi gledali film.
Pisanje ima vsaj dve racionalni funkciji. Zavaruje znanje in zgodbe pred pozabo ter jih prenaša na druge ljudi. Je veščina, s katero poskušamo ubesediti veličastne trenutke in občutke, je poskus njihovega razumljivega in žlahtnega opisovanja za vse, ki bi jih radi doživeli ali podoživeli. Tudi za pisca ima veliko vrednost. Če želi nekaj zapisati, postane boljši opazovalec ljudi in sveta okoli sebe.
Pisanje o kolesarjenju je povezano z ritmom celotnega telesa. Je čutno spogledovanje s polnokrvnimi doživetji, z napori, z užitki, z drugimi kolesarji, s tiho srečo. Pa tudi s številkami, z dejstvi in resnicami kolesarskega življenja. Je razmišljanje o skupnosti z napravo, o sodelovanju, pripadnosti in odvisnosti.
Kolesarjenje je doživljanje prelepe narave, razgledov, sonca in vročine, hladu in svežine vetra. Ta nebesni dih je včasih naš prijatelj, drugič sovražnik. Ko gre proti nam, je težko, ko gre z nami, drvimo z avtocestno hitrostjo. Je razmišljanje o kolesarskih poteh, o okolju skozi katerega se peljemo, o mestih in vaseh, ki jih obiščemo, o njihovi zgodovini in ljudeh, ki jih srečamo.
Kolesarjenje je kolo, ki ga vozimo. Je sedež, enkrat bolj trd kot drugič, je čelada, so bidoni, prigrizki in geli, da ne pride do razpada sistema. So razdalje, vzponi in spusti, predenje verige, zobniki in razmerja med njimi, so zgodbe o pedalih in zapetih čevljih. Kolesarjenje je globoko dihanje in intenzivno bitje srca, so pekoče noge, potne srage, pregreto telo in blažena utrujenost.
Vprašanje, če bomo kdaj našli odgovor, zakaj nam vse to toliko pomeni. Zakaj nas neustavljivo privlači nekaj tako intimnega, kot je telesni napor? Kaj je magičnega v tem, kar dosežemo s fizičnim telesom? Je privlačen imanenten občutek, da na dogodke vplivamo s skrivnostnimi silami?
Kultura se začenja z dialogom s samim seboj, zato je v teh naporih nekaj civilizacijskega, nekaj, kar nas dela boljše ljudi. Verjetno nam občutek, da si sam svoj, vzbuja vero vase. Ko z zadnjimi močmi premagujemo kilometre, ko potisnemo sebe čez rob in zdržimo, zaupanje v svoje sposobnosti nezavedno prenesemo k opravljanju vsakodnevnih nalog. Ali pa je skrivnost v tem, da gibanje pomaga zaznati čustva na drugi ravni, kot to počnejo misli. Morda je kriva tipična kolesarska miselnost, da ne popustimo. Drugim je težko razumljiva, nas pa nauči zdržati, se pognati čez lastne meje, do popolnega samospoznanja in težko opisljivih občutkov. In meje so čudna reč. Včasih nam kažejo našo omejenost, drugič, kako jih lahko presežemo.
Ni enoznačnega odgovora in verjetno le um, ki zna izpisati človekovo dušo, lahko upa, da bo nekoč našel odgovore. Vsekakor pa človek, ki se rad giblje, dobro ve, da življenje ni zato, da bi stali na mestu. Življenje je gibanje in gibanje je več kot le zdravje. Je volja in strast, ki nas dela žive. Je razmišljanje, branje, in je pisanje. Zapisana doživetja in občutki postanejo dragocena sporočila in spomini. Zato je lepo pisati o kolesarjenju, o tej obsesivni premaknjenosti, premaknjenosti z mesta.
Kaj sploh to je Kupikolo.si?
-
Cestno kolesarstvo
-
Gorsko kolesarstvo
-
Freeride
-
Turno kolesarstvo
-
Družinsko kolesarstvo