Mangart Tour – kraljevski krog (Kranjska Gora – Vršič – Mangartsko sedlo – Predel – Kranjska Gora)

banner-kolesarskih-poti_mangart_tour-800x300

Kratek povzetek epskega vzpona

Vzpon na Vršič

Start v Kranjski Gori: 806 metrov nadmorske višine

Cilj – cestni prelaz Vršič:  1.611 metrov nadmorske višine

Višinska razlika: 805 metrov

Povprečni naklon: 7,25%

Dolžina klanca: 12 kilometrov

 

Vzpon na Mangartsko sedlo

Start v Logu pod Mangartom:  630 metrov nadmorske višine
Cilj 1: zapornica pod Mangartskim sedlom: 1.880 metrov nadmorske višine 

Cilj 2: Mangartsko sedlo: 2.055 metrov nadmorske višine
Višinska razlika: 1.425 metrov
Povprečni naklon: 9,6%

Dolžina klanca: 17,5 kilometra

Pomembno

Založimo se z dovolj hrane (sendvič, geli, energijske ploščice, ipd.)

Založimo se z dovolj tekočine, letos so vodni izviri suhi (voda, izotonični napitki, coca cola) 

Vzemimo dovolj močno svetilko za tunele

Vzemimo topla oblačila, še posebej ob nestabilni vremenski napovedi (kolesarski anorak, buf, dodatna majica, rokavčki, kolesarski telovnik)

Kraljevski krog pomeni, da se v enem dnevu, na 106 kilometrski trasi, povzpnemo preko najvišjega cestnega prelaza na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Sloveniji, torej, preko Vršiča na Mangart in se na izhodišče vrnemo preko Predela in Trbiža. Izjemno slikovita trasa velja za biser kolesarskih vzponov, ki jo številne svetovne kolesarske revije uvrščajo med idealne kolesarske destinacije. 

mangart_tour_kolesarski_podvig_kupikolosi

Pot na najbolj znan gorski prelaz v Sloveniji začnemo v Kranjski Gori. Podamo se proti jezeru Jasna, kjer vstopimo v Triglavski narodni park. Cesta kmalu pripelje do prve tlakovane serpentine in do vrha, do prelaza Vršič na nadmorski višini 1.611 metrov, prevozimo 24 serpentin. Naklon se občasno povzpne na dvanajst, petnajst odstotkov, v dvanajstih kilometrih premagamo osemsto metrov višinske razlike. Vzpon je precejšen izziv, dodatno ga otežuje tlakovana podlaga na serpentinah in precej prometa ob vikendih. Na vrhu nas običajno pozdravi trop ovac, ki s svojim lenobnim vedenjem pokažejo, da smo mi vstopili v njihov svet in ne obratno. 

Preden nadaljujemo si nadenemo toplejša oblačila, kajti sledi zahteven, a prelep, spust na drugo stran, v Trento. 26 serpentin, cca 9 kilometrov, tokrat brez kock. V dolini se ustavimo na prvem parkirišču na desni strani, da snamemo anorake, saj sledi 22 kilometrov mirne vožnje po Soški dolini. Pred Bovcem se podamo blago navkreber in peljemo mimo trdnjave Kluže v smeri Loga pod Mangartom. Soča se tu od nas poslovi, svojo pot nadaljuje v nasprotni smeri, proti Bovcu, Kobaridu in Tolminu, nam pa se na naslednjih 10 kilometrih pridruži Koritnica. 

mangart_tour_kolesarski_podvig_kupikolosi

Pred Logom pod Mangartom je priporočljivo narediti krajši postanek, kajti od tu naprej sledi vzpon na Mangartsko sedlo oziroma na najlepšo in najvišje asfaltirano cesto v Sloveniji. Na skupno 17,5 kilometrov dolgi serpentinasti poti, s petimi predori, gre za preizkus življenjske energije in veselja do gibanja. Čeprav je pot tako razgledna, da bi se morali neprestano ustavljati, dvanajst, petnajst, tudi dvajset odstotni nakloni neizprosno zahtevajo vso pozornost. Na celotnem vzponu je pomembno, da se ne izčrpavamo, da ne poskušamo loviti drugih, niti jih ne čakamo. Vozimo zbrano, v svojem, čim bolj enakomernem ritmu in na vrhu smo nagrajeni, izpolnjeni in zadovoljni. 

Že med prvimi hišami v Logu pod Mangartom se cesta vzpne in napove, s čim moramo računati. Vsi se spomnimo posnetkov deroče vodne ujme, kot posledice plazu, ki je pred dvajsetimi leti rušil vse pred sabo. Zdaj tu stojijo prenovljene hiše, nov most, a cesta se zdi še bolj strma kot prej. Ko premagamo prve kilometre ceste v gradnji in oddelamo še Strmec, smo se dokopali do novega viadukta Predel na višini 1.100 m.n.v. V 6 kilometrih smo se dvignili za 470 višinskih metrov. Na levi vidimo odcep za mejni cestni prelaz Predel in od tu nas čaka še 11,5 kilometrov Mangartske ceste. Pelje visoko med vrhove Julijcev, pod mogočne stene 2.679 m visokega Mangarta in se v obliki pentlje konča na 2.055 m visokem Mangartskem sedlu. Viadukt Predel, ki premošča dolino Mangartskega potoka, z 86 metrskim lokom med opornikoma, je most z največjim lokom v Alpah. 

mangart_tour_kolesarski_podvig_kupikolosi

Po dobrem kilometru se cesta začne resno vzpenjati. Kmalu pride najbolj strm del, kjer naklon seže preko 20 odstotkov, a k sreči ni prav dolg in že smo pri Mitnici za plačilo ekološke takse. Ker je kolesarjem ni treba plačati, lahko nadaljujemo in se podamo v objem gozda. Sledi najlepši del poti. Na višini 1.440 m pridemo do prvega tunela, na 1.530 do drugega, sledijo še trije…   

Cesta z višino postaja vedno ožja, dokler se pod vrhom ne zoži na približno poltretji meter, le za širino enega vozila. Voziti moramo zelo pazljivo, a k sreči je podlaga, kljub izpostavljenosti krutim vremenskim razmeram, gladka in trdna. Razen v tunelih, kjer vozimo skoraj na pamet in čakamo, kdaj nas bo, na od erozije načeti cesti, kam odneslo. V tunelih je popolna tema, zato niso dovolj male opozorilne lučke, ki jih večina od kolesarjev namesti na kolo, priporočljive so močnejše ali pa kar čelne svetilke. Če smo dobro opremljeni, je strah odveč. Na višini 1.880 metrov nam nadaljevanje poti prepreči zapornica. Od tu do Mangartskega sedla kolesarimo na lastno odgovornost. Vsak kolesar se za teh zadnjih cca 1,5 kilometra poti odloči po svoji presoji.  

mangart_tour_kolesarski_podvig_kupikolosi

Vožnja in okolje v katerega se povzpnemo, je neponovljivo doživetje. Z vrha na drugo stran lahko vidimo Mangartski jezeri, bolj poznani kot Belopeški jezeri, iz Bovca vsak dan prihajajo jadralni padalci, saj je Mangartsko sedlo odlično izhodišče za polete. Od tu vodita dve peš poti na vrh piramide vseh piramid, na vrh Mangarta. Malo pod vrhom na levi je odcep za Kočo na Mangartskem sedlu, ki ponuja slastne domače jedi.

Po počitku sledi zahteven 11,5 km spust do odcepa proti Italiji, kjer zavijemo desno in sledi cca 1,5 kilometrski vzpon mimo trdnjave Predil proti mejnemu prehodu Predel. Od tu lahko začnemo uživati na cca 3 kilometrskem spustu proti Rabeljskem jezeru, ki leži na 1.000 metrih nad morjem. Naletimo na še en povsem temen predor, zato nam bodo svetilke spet prišle prav. Za nami je najtežji del poti in telo si je prislužilo temeljit počitek, zato na križišču zavijemo levo in se ustavimo ob jezeru. Jezero je primerno za kopanje, supanje in druge aktivnosti, zato vlada precej počitniško vzdušje. 

Nadaljujemo z približno 11 kilometrskim čudovitim spustom proti Trbižu. Malo pred mestom sledimo tablam za Kranjsko Goro in zavijemo desno. Ko se pot že kar krepko vzpenja proti Fužinam, moramo biti pazljivi, da na levi strani ne zgrešimo priključka za kolesarsko pot Alpe Adria, ki nas pripelje do slovenske meje, od koder nas kolesarska pot D-2 pripelje nazaj v Kranjsko Goro. 

Avgust 2020

Prevozili: KD Litijski Tempomat

mangart_tour_kolesarski_podvig_kupikolosi

Več informacij

  • Trasa

    Izhodišče in cilj  Kranjska gora – pot poteka po prometnih in gorskih cestah 

    Potek Kranjska Gora – Vršič – Trenta – Log pod Mangartom – Mangartsko sedlo – Predel – Rabeljsko jezero – Trbiž – Rateče – Kranjska Gora

  • Razdalja

    106 km

  • Čas vožnje

    5,5 ure

  • Težavnostna stopnja

    Zahtevnost: 5/5 – najbolj zahtevna kolesarska tura

  • Višinski metri

    2.700 m vzpon

  • Podlaga

    asfalt – granitne kocke

  • Primerno za

    cestna kolesa

Download

Fotogalerija

Video media

Slovenci smo športno pleme, ki živi kolesarstvo

tdf2020_primoz_roglic_eleclerc

Bili smo smučarski, zdaj smo tudi kolesarski narod

Če bi športnike označevali z grafičnimi oznakami, bi slovenskemu dodelili smuči. Alpske bi se občasno stanjšale v tekaške ali podaljšale v skakalne, a nedvomno bi bile smuči. Dolga leta je bilo smučanje skoraj edini sinonim slovenske športne identitete. Vneto smo spremljali mednarodne uspehe naših smučarjev in se srečevali v slovenskih ter mnogih tujih smučarskih središčih. Ko sem pred več kot desetimi leti na enem od znanih ameriških smučišč, v izteku smučarskega dne s tal pobirala smuči, sem za sabo zaslišala slovenski pozdrav. Sklonjena glava s premaknjenim težiščem je nekaj trenutkov potrebovala, da je dojela, da nisem v Evropi, še manj v Sloveniji. Ogovorila me je nasmejana Gorenjka, ki si je tam služila kruh kot smučarska učiteljica. Povsod smo bili, poznani po tem, da imamo veliko smučarskega znanja in še večje smučarsko srce. 

tdf2020_eleclerc_caravane_kupikolo.si

V zadnjih letih Slovenci blestimo v celi paleti športov. Svetovni vrh krojimo v panogah, ki so med najbolj razvitimi na svetu. Kot veliki športni zagnanci sploh nismo opazili, kdaj se je začela razvijati močna nacionalna pripadnost kolesarstvu. Nismo opazili, kdaj smo postali svojevrstno pleme, ki živi kolesarstvo in je pripravljeno ure in ure vrteti pedala. Koronsko leto, ki je zaprlo smučišča, nam je dokončno dodalo še eno ikono. Kolo. Še vedno se srečujemo in nič nenavadnega ni, če si na enem od kultnih evropskih vzponov Slovenci mahamo v pozdrav. Zagotovo pa na vzponu. Še enem temeljnem simbolu naše športne identitete. 

img_6372

Vrhovi so Slovencem blizu. Ker so tu od zmeraj, so vtkani v vsakega od nas. Samoumevno se nam zdi, da se povzpnemo čim višje. In Slovenec lahko mirno zaspi šele, ko je bil na Triglavu. Nič prej. Zato je nekaj simbolno slovenskega v tem, da vedno rinemo gor, v hribe, peš ali pa s kolesom. 

In odskočili smo prav na vrh. Slovensko profesionalno kolesarstvo zadnjih nekaj let piše zelo posebno pravljico. Podobno, kot so za smučarski svet tekaške in skakalne zmage ter trikratni naslov svetovnih prvakinj v smuku še vedno enigma brez odgovora, se ob neverjetnih kolesarskih uspehih kolesarski svet sprašuje, od kod so se vzeli fantje, ki krojijo razplet vsake cestne dirke, ki se je udeležijo. 

Od tu, iz Slovenije! Iz slovenskega temperamenta. Razvijali so se na osnovi celotnega načina življenja in vrednot, ki so nas naredile za športni fenomen. Na geografski točki, kjer mora Vzhod preplezati Alpe, da doseže Evropo, se je razvila hibridna narodna identiteta. Trdoživa, delovna in neizprosno vztrajna. Osočena in zmehčana z balkanskim humornim patosom, v sebi nosi strastno in neustrašno dušo. Naučili smo se, da, četudi nas ni veliko, se zmagovalci naredijo iz nečesa, kar nosimo v sebi, iz uresničenega talenta, vere vase, trdnega namena in resnega dela. Prav dolgoletno sistematično delo v kolesarskih klubih, ki z zadnjimi uspehi dobiva še večji zagon, ima največ zaslug, da doživljamo že kar epsko obdobje profesionalnega kolesarstva. 

img_6353

Predvsem Primož nas je navadil, da zavzeto spremljamo kolesarstvo. Z njegovimi uspehi je dobilo domovinsko pravico. Spomnim se, kako nas je v medijih, po prvih zmagah v Azerbajdžanu, z drobne sličice resno gledal črn fant, o katerem nismo veliko vedeli. Natančno vem, kje sem bila, ko je dosegel prvo etapno zmago na Touru 2017. Takrat smo začeli novo kolesarsko štetje, ki je v minuli sezoni, s Tadejevo zmago na Touru in njunim prvim in drugim mestom na lestvici Svetovne kolesarske zveze, doseglo vrelišče. Trenutno premoremo sedem odličnih kolesarjev, ki krojijo dogajanje v pelotonu in na večdnevnih dirkah oblačijo majice bele, zelene, rumene, roza, rdeče barve… Ko cestnim uspehe dodajajo še gorski kolesarji, s ponosom lahko ugotovimo, da nam gre na dveh kolesih res dobro. 

tdf2020_village_kupikolo.si

Kolesarjenje nas je popolnoma prevzelo. Nimamo le zmagovalcev, smo odlični rekreativci in najboljši navijači. Zagreto spremljamo poklicne kolesarje, še več, želimo jih posnemati. Pripravljeni smo se odpraviti stotine kilometrov daleč, prekolesariti najtežje trase, do zadnjih moči mahati s trobojnicami, da bi v večnost vtisnili trenutek, ko gredo mimo. Obsedeno kričimo, da bi jim poslali nekaj dodatne moči, ki bi jih pognala do vrha. V letu, ko se je svet, kakršnega smo poznali, podrl, smo bili za zadnje sicer prikrajšani, a to ni prav nič zmanjšalo navdušenja. 

Nasprotno. Da ne bi hibernirali, smo vsi postali kolesarji. Življenje se nam je zožilo na domovino in začeli smo se še bolj zavedati, v kako osupljivo lepi deželi živimo. Spraznili smo kolesarske trgovine in se podali na ceste, potke in poti zelenega kolesarskega raja. Slovenija rekreativnemu kolesarju ponuja neskončne možnosti za vrtenje pedal, od ravnin, hribov, strmih klancev, do daljših vzponov. Sploh zadnje leto smo delovali na domoljubni pogon in se na glas spraševali, kdo je ustvaril ta drobcen, tako popoln košček zemeljske oble. Ne more biti drugače, da ga je ustvaril za sebe, a mu je padel iz rok prav tu, kjer danes živimo Slovenci. Narod, ki s svojimi rezultati potrjuje, da si ga zasluži.

Šport je tisti, ki ime naše mlade države vedno znova ponese v svet. Nedavno je praznovala trideseto obletnico in takrat se je začelo vse spreminjati. Bilo je konec nečesa in začetek nečesa novega. Če smo bili v Jugi več ali manj le smučarji, smo po osamosvojitvi začeli spodbujati razvoj številnih športnih panog. Po sistemu, da raznovrstno gibanje razširi motoriko in izvrže več talentov. In jih je res. Zdaj že dokazano talentirana nacija je začela opozarjati nase na vedno več športnih področjih. 

dsc_4639

Kolesarjenje ima pri nas dolgo tradicijo. Vsaj eno kolo je bilo vedno pri hiši. Uporabljali smo ga več ali manj kot prevozno sredstvo za dnevne obveznosti. Z zavedanjem, da je gibanje nujno za zdravje naroda, je postajal tudi športni rekvizit. Verjetno smo takrat enkrat tudi ugotovili, da na večino smučišč peljejo spodobne ceste in da strmine, ki jih pozimi presmučamo, poleti lahko prekolesarimo, marsikatero tudi s cestnimi kolesi. Seveda najprej v obratni smeri, potem pa uživaško navzdol. 

Poleg genetike je ključna precej stoična narava Slovencev. V zgodovini smo se naučili mirno in ravnodušno prenašati okoliščine, ki niso odvisne od nas, pa tudi, da je pametno razvijati čustva le do tistih stvari, ki jih lahko nadziramo. To so naše misli, delovanje, želje. Sploh želje so najmočnejši motivator. Dajo nam življenjsko energijo, da se premaknemo. Torej, če je hrib tam in želimo na vrh, se ga lotimo in damo vse od sebe. Na vrhu smo nagrajeni, celo srečni, če je bila želja dovolj velika.  

Če je pred leti malce krivično veljalo, da so se na specialkah podili le osebki, ki niso imeli kaj bolj pametnega početi, smo se v zadnjih petnajstih letih na cestna kolesa začela usedati tudi dekleta. S tem pa so se v marsikateri družini zamenjale prioritete in precej spremenile družinsko dinamiko. 

Zaradi vse slabših zim, no, letošnja je bila izjema tudi po tej plati, imamo februarja kar dilemo za kakšen dopust se odločiti. Smučarski ali kolesarski. S trenažerji in vse bolj popularnimi virtualnimi rundami pa se kolesarska sezona sploh več ne konča. 

Kolo je tudi veliki zmagovalec epidemioloških razmer, še bolj pa nove mobilnosti. Zavzema vedno več voznih površin in spreminja velemesta. Prav tu imamo v Sloveniji veliko rezerve. Čeprav kolesarji predstavljamo že kar pomembno družbeno skupino, nam varne kolesarske infrastrukture zelo primanjkuje. Ko bomo letos spet izvedli popis prebivalstva, bi bilo dobro izpeljati tudi kolesarskega. Da bi ugotovili, kolikokrat na teden se peljemo, s kakšnim kolesom, v kakšne namene, koliko kilometrov prevozimo. Podatki bi bili osupljivi. 

Poleg naštetega je brez dvoma še marsikaj pripomoglo, da se je dokončno izostrila slovenska kolesarska duša, tako, da danes mirno lahko trdimo, da je evolucijska pot slovenskega športnika tekla v smeri: planinec – smučar – kolesar.

tdf2020_start_tadej_primoz_kupikolo.si

Kolesarji radi kolesarimo v skupinah. Združevanje pa je običajno že kar resen znak, da kolo postaja del našega vsakdana. Da se posvetimo profesionalnemu kolesarstvu moramo, poleg telesnih danosti, imeti še neizmerno željo po zmagovanju. Željo biti najhitrejši in premagati druge, da diktat sekund ni breme pač pa motiv, ki da dodaten zagon. Je pa fascinacija s časom fenomen, ki mu podležemo tudi amaterski kolesarji. V vsakemu od nas je malce dirkača. Verjetno nam je čas vkomponiran v gene zato, ker nam je v zemeljskem stanju precej skopo odmerjen. Če ne tekmujemo z drugimi, pa s seboj. Preizkušamo svoje meje, do kam in kako hitro zmoremo. A dobro je obdržati zdravo pamet in se zavedati, v čem je smisel vsega. Da nam opravljene poti odpirajo nova obzorja, skrčijo prostor in krepijo zavedanje, da lahko gremo kamor želimo, da je vse v naših nogah, rokah in glavi. Da uživamo v družbi fantov in deklet, ki imajo tudi radi kolesarjenje, da so športna prijateljstva lahko najbolj žlahtna, večna, in da je škoda izgubljati energijo za brezvezno napenjanje mišic.

Utrip profesionalnega kolesarstva ima za vse kolesarje svoj čar in v Sloveniji ga lahko občutimo prek številnih rekreativnih kolesarskih prireditev. V zadnjem letu jih zaradi epidemioloških razmer žal skoraj ni bilo, so pa bile možne bolj butične izvedbe zanimivih vzponov in tras, ki smo jih v skladu s Covid predpisi organizirali sami ali v okviru društev. Taki dogodki so veliko več kot le kolesarjenje in vzpon na Mangartsko sedlo je zagotovo ena od trofej na spisku želja vsakega slovenskega kolesarja. Zato smo se sredi avgusta zbrali v Kranjski gori z namenom, da opravimo kraljevski krog. Da se povzpnemo preko najvišjega cestnega prelaza na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Sloveniji, torej, preko Vršiča na Mangart in se na izhodišče vrnemo preko Predela in Trbiža. 

tour_mangart2020_litijski_tempomat

Izjemno slikovita trasa velja za biser kolesarskih vzponov, ki jo številne svetovne kolesarske revije uvrščajo med idealne kolesarske destinacije. Tudi profesionalci tej turi rečejo kraljevska, s čimer so poimenovane najzahtevnejše gorske etape svetovnih serij in v tem duhu je potekalo dogajanje tistega dne. Udeleženci smo prišli z vseh koncev Slovenije, vseh starosti, pretežno fantje in tudi nekaj deklet. Dogodek ni bil tekmovalnega značaja, vsak je sodeloval pod lastnimi pogoji, a smo na koncu vseeno razdelili nekaj nagrad. Najhitrejšemu, najstarejšemu, najbolj požrtvovalnemu…

mangart_tour2020_litijski_tempomat_start

V še rosnem jutru je bilo v zraku čutiti vznemirjenje in spoštovanje. Izza parkiranih avtomobilov se je pojavljalo vedno več kolesarskih postav, skrbno vozečih vsak svojo relikvijo. Koliko nam kolesarjem pomeni kolo, je še en fenomen. Zdi se, da preko brnenja verige postanemo nerazdružljivo povezana celota. Skupaj preživimo veliko časa, postanemo prijatelji in partnerji v vseh razmerah, mrazu in vročini, dežju in soncu, ekipa, ki se nikoli ne preda. Da bi kdo le za sebe in kolo vzel dvoposteljno sobo, nisem še slišala, a ni šans, da gre kolo v hotelsko shrambo. Vsaka soba je dovolj velika še zanj. 

Po podpisu v poimenske sezname se je vsak priključil eni od štirih skupin. Še spominska fotografija, nato pa klik, klik, klik in bogomolke, pajki, hrošči in ostali mrčes je izginil za prvim ovinkom. Res, prav zabavno je opazovati, kako se na vse mogoče načine naložimo na kolo in smo pri tem učinkoviti. Kolesarjenje je posamični šport, a kako pomembna je ekipa, vsakič znova po zaključku etap poslušamo profesionalce. Tudi ekipa za en dan ima ogromno moč. Če dela za skupni cilj, iz vsakega potegne najboljše. Pomen besede team, da skupaj vsak doseže več, se močno dokaže v praksi. 

Za kolesarji so se podala štiri spremljevalna vozila. Vsako s svojo nalogo. Eno za tehnično podporo in medicinsko prvo pomoč, drugo napolnjeno s hrano in energijskimi pijačami, tretje s snemalno ekipo, skratka z vsem, kar bi kolesarji utegnili potrebovati na naporni poti. Tudi metla ni manjkala, čeprav ni imela dela. Udeleženci smo celotno traso premagali v potu svojega obraza. Da izrečeno še bolj drži, je s precej visoko stopnjo vlage poskrbelo tudi vreme tistega dne.

Cesta proti Vršiču kmalu pripelje do prve tlakovane serpentine. Teh granitnih kock marsikdo ne mara, prav zato pa je Vršič nekaj posebnega, nek severni pekel, ki človeka menda poboljša. Na spustu v Trento sta sicer dve serpentini več, a k sreči brez kock. Tam, kjer se nam pridruži Koritnica, Soča pa  poslovi in pot nadaljuje v nasprotni smeri, proti Bovcu, Kobaridu in Tolminu, se cesta obrne navzgor proti Logu pod Mangartom. To je kraj osupljivih vedut, ki ga ni uničila vojna, niti dva potresa v letih 1976 in 1998, niti katastrofalni plaz Stovže, ki je leta 2000 pokopal zgornji del vasi. Obnovljen živi pod mogočnimi stenami Jalovca in Mangarta, kot, da bi s svojo trdoživostjo simboliziral veličastnost dosežka in težavnost poti, ki vedno znova čaka kolesarje, ki se podajo tja gor. 

dsc_0285

Mangart je vzpon, pri katerem sedemodstotni naklon predstavlja olajšanje. Ko se noge malce lažje vrtijo, lahko zajamemo sapo in se pripravimo na nov preizkus moči in volje. A ne gre le za zmogljivost telesa, na 17,5 kilometrov dolgi serpentinasti poti, s petimi predori, gre za test osebnosti, za preizkus življenjske energije in veselja do gibanja. Cesta z višino postaja vedno ožja, dokler se pod vrhom ne zoži na približno poltretji meter, le za širino enega vozila in se s pentljo zaključi na višini 2.055 metrov. Kljub izpostavljenosti krutim vremenskim razmeram, je podlaga gladka in trdna. Razen v tunelih, kjer je popolna tema in se je pametno opremiti z dovolj močnimi svetilkami, sicer vozimo skoraj na pamet in čakamo, kdaj nas bo, na od erozije načeti cesti, kam odneslo.

Na Mangartsko sedlo iz Bovca vsak dan prihajajo jadralni padalci, z njega vodita dve peš poti na vrh piramide vseh piramid, na drugo stran vidimo Belopeški jezeri. Vožnja v svet kozoroga in gamsa je neponovljivo doživetje. Čeprav je navedeno bolj aluzija kot resničnost, jih s pogledom podzavestno iščemo v gorskih stenah. Srečamo pa lahko debelušne svizce, kavke in ovce. Zadnje so nas pozdravile že na vrhu Vršiča. Prav nič jih ni motil hrup in promet, navadile so se pozornosti ljudi. S svojim lenobnim obnašanjem pa jasno pokazale, da smo mi vstopili v njihov svet in ne obratno.

Čeprav je pot tako razgledna, da bi se morali neprestano ustavljati, dvanajst, petnajst, tudi dvajset odstotni nakloni neizprosno zahtevajo vso pozornost. Na celotnem vzponu je pomembno, da se ne izčrpavamo, da ne poskušamo loviti drugih, niti jih ne čakamo. Vozimo zbrano, v svojem, čim bolj enakomernem ritmu in na vrhu smo izpolnjeni in zadovoljni. Hormonski koktajl in okolje, v katerega se povzpnemo, povzročita, da v nas življenje pljuska z vso silo, v vse žile in nas za nekaj dni napolni z občutkom nepremagljivosti. Ko se v nas začne vrtiljak čustev in občutkov, je najbolje, da tiho obsedimo na eni od večnih skal in dovolimo, da radost preplavi telo. Pustimo, da si nas čustva podredijo in prelijejo čez solzni rob, če je treba. Trenutki, zapisani z emocijo, nam naslednjič dajo dodatno energijo in klanec se bo zdel manj strm. Zmagujejo res najhitrejši, a kolesarjenje niso le številke. Najveličastnejša vožnja ni vedno zmagovalna, pač pa tista, ki se vtisne globoko v prekrvavljeno tkivo in vožnja na Mangartsko sedlo bo z nami ostala dolgo, zelo dolgo. 

Ogromno Slovencev prisega, da je kolesarjenje najlepši šport na svetu. Je pa tudi eden najnapornejših, zato moramo uživati sleherni trenutek, ki nam ga ponudi. Ko smo v akciji, delujemo bolj iz svojega središča, intenzivneje dojamemo okolje in se z njim bolj povežemo. Zato se lažje znajdemo tudi v povsem nepoznanem okolju in moji najmočnejši popotniški spomini so poti in mesta, ki sem jih prekolesarila. Telo takih spominov nikoli ne zavrže. Prav zato doživetja največ štejejo, nahranijo nas in nam napolnijo prehitro življenje. 

Čeprav nas športni svet tam zunaj zdaj že zelo dobro pozna, se nam še vedno čudi. Močnih reprezentanc verjetno nikoli ne bomo prav z lahkoto sestavljali, a glede na to, iz kakšnega testa smo, bomo vedno imeli bleščeče posameznike. V prvih mesecih letošnjega leta so se po tekočem traku zvrstila svetovna prvenstva na smučeh, vseh dolžin in oblik. Nordijci so v Oberstdorfu kot v deliriju pobirali kolajne in jih domov prinesli celo malho, alpinci iz Cortine in biatlonci s Pokljuke pa nekaj vrhunskih uvrstitev med deset najboljših na svetu. 

Na začetku nove sezone se nadaljuje tudi slovenska kolesarska prevlada. Tadej je suvereno zmagal na dveh enotedenskih dirkah, na njegovi »domači« po Združenih arabskih emiratih in na dirki dveh morij, Tirreno – Adriatico. Primož si je na dirki Pariz – Nica žal skupno zmago zapravil s padcem v zadnji etapi, pred tem pa predatorsko deklasiral tekmece s tremi etapnimi zmagami. Sporočilo je bilo jasno. Ne bo več puščal daril, kjer jih ni treba. V soboto se je zaključila Dirka po Baskiji, kjer sta skupaj kot neuničljiva hribolazca skrbela za šov slovenskega kolesarstva. Končala se je s Primoževo drugo zmago na baskovski pentlji in njegovo predstavo moči, talenta in gentlemenstva. Uščipnimo se, pred leti bi bile to le želje, danes so uresničene sanje. Želje pa so, če parafraziram drugo ime dirke od Pariza do Nice, da bi naši fantje s soncem dirkali vso sezono. 

Dve deski, dva obroča, sodelovanje človeka in stroja, pa toliko veselja in osupljivih dosežkov. Če so se v preteklosti z njihovo pomočjo ljudstva hitreje premikala in zaradi tega lažje preživela, danes Slovenci, nori športni zaljubljenci, na njih doživljamo navdihujoče trenutke svojih življenj in dosegamo svetovne uspehe na meji verjetnega. 

Zima se letos kar noče predati, a v zraku čutimo pomlad, na trenutke celo poletje. Ob premiku ure se je dan podaljšal in tudi nas čakajo pedala. Številni smo peljali svoje vrteče se prijatelje na prvi sprehod že ob nenadni otoplitvi konec februarja. V sožitju z virusom smo otvorili sezono, ki bo zanimiva, saj se kolesarski cunami, ki nas je zalil lansko leto, še zdaleč ni ustavil. Z veseljem zremo v prihajajoče mesece in se vidimo na kolesarskih poteh. 

Alenka Zdešar

Kaj sploh to je Kupikolo.si?

Z električnim kolesom na Kanin? Zakaj pa ne…

kupikolo-kolesarskih-poti_-800x300
  • Trasa

    Izhodišče in cilj  Bovec – pot poteka po gozdnih cestah in gorskih poteh

    Potek Bovec – Kaninska vas – postaja B – postaja C – postaja D – Bovec   

  • Razdalja

    cca 15 km

  • Čas vožnje

    3,5 ure kolesarjenja, 2,5 ure hoje

  • Težavnostna stopnja

    5/5 – najbolj zahtevna kolesarska tura

  • Višinski metri

    1.195 m.n.v. kolesarjenja, 553 m.n.v. hoje

  • Največja strmina

    15-17 % 

  • Podlaga

    asfalt, makadam

  • Primerno za

    električno gorsko

Opis poti

Na Kanin s kolesom, to bo gotovo nekaj posebnega, sem si mislil in začel zbirati nasvete in informacije. Na spletu jih nisem našel prav veliko, kar mi je dalo misliti, da pot še ni opravilo prav veliko kolesarskih navdušencev. Na spodnji postaji kabinske žičnice Kanin in na TIC v Bovcu so menili, da se na Kanin seveda pride, a z žičnico: »A s kolesom gor? Joj, ne vem, mislim da ne«. 

(Kanin je dostopen z žičnico, na katero, se peš ali pozimi s smučmi, vkrcamo na spodnji postaji A (pri Petrolu v smeri Kobarida). Vožnja do zgornje postaje D na višini 2.202 mnv traja cca 35 minut, vmesni postaji, kjer gondola zamenja napenjalno vrv, beri zajlo, pa sta, B na 980 mnv in C na 1.649 mnv.)

kupikolo_kolesarske_poti_kanin

Saj razumem, na Kanin se peljem z gondolo in se čez planino Krnica spustim v dolino. Ampak jaz želim s kolesom tudi gor. Z gorskim kolesom se vozim že celo življenje, to pomlad pa sem kupil polno vzmeteno električno gorsko kolo prav zato, da se bom vozil po zahtevnih terenih, tudi navzgor, ne le navzdol. 

Informacije, ki sem jih imel, so bile bolj skope, zato sem se lotil raziskovanja. Odhod iz Bovca predlagam čim bolj zgodaj zjutraj. V sredini septembra sem se odpravil ob 8h zjutraj, pa je bilo že malce pozno. Ko se sonce upre v pobočje, je lahko pošteno vroče. Opremimo se z dovolj vode in prigrizki, da nam ne zmanjka energije, saj je vzpon kar zahteven. Na poti je veliko peska in kamenja, težje prevoznih predelov, zato je potrebno tudi precej hoje. Mogoče se zaradi tega odločite in obujete pohodne čevlje, jaz sem jih nosil v nahrbtniku.

Avanturo začnemo v Bovcu, z lepim vzponom po asfaltirani cesti, mimo Kaninske vasi. Po 2 kilometrih zavijemo desno na makadamsko cesto, v smeri postaje B, do katere je pot lepo urejena. Do postaje C pa je pozimi možno tudi smučanje, zato naj bi bila cesta v slabšem stanju. Odločil sem se, da grem s kolesom do postaje C, do vrha smučišča pa peš.

Kupikolo_kolesarska-pot-kanin

Lepo speljana makadamska cesta nas najprej vodi skozi gozd. Vmes se odpirajo čudoviti razgledi na bovško dolino, tudi za klopce za postanek je poskrbljeno. Do postaje B potrebujemo cca 40 minut, od treh stopenj električne pomoči zadostuje prva. Poraba cca 15% baterije. 

kupikolo_kolesarske_poti_kanin

Cesta nadaljuje proti planini Krnica. Ker izvem, da je tam pot navzgor skoraj nemogoča, po cca 1 km zavijem ostro levo. Tu oznak ni več, a sem predvideval, da pelje do postaje C. In res, strma, precej razrita pot, se začne vzpenjati skozi bukov gozd.

Električna pomoč je tu nepogrešljiva, druga in predvsem tretja stopnja je kar obvezna. Pot je razrita, s cca 30-40 cm visokimi kanali in veliko peska. Kolo velikokrat zakoplje, potrebno je kar nekaj spretnosti, da po utrjenem delu poti zvoziš mimo kanalov. Cesta je primerna za najbolj robustna gorska vozila. No, saj občasno naredi tudi kakšen ovinek in tam strmina malce popusti, a kakršnokoli popuščanje v ritmu, pomeni veliko trpljenje. Najboljše je nastaviti visoko stopnjo pomoči že pred vzponom in med potjo ničesar spreminjati.

Vsakih par sto metrov sem moral sestopiti, saj je bila zaradi velike količine peska pot težko prevozna. Še dobro, da imamo na cca 23 kilogramskem kolesu na krmilu gumb, ki omogoči električno pomoč tudi pri rinjenju. Zadeva včasih deluje z malo zamika, a zelo pomaga. Prerinem cca petdeset metrov, pa spet na kolo. In tako še nekajkrat. Za tako pot nam pride prav bolj zdržljivo kolo s čim lažjimi nastavitvami električne pomoči. Pa z SPD-ji je tole tudi kar izziv. 

kupikolo_kolesarske_poti-kanin

Drugi del poti pelje čez kamenje in skalovje. Večji del je vozen ali pa pohoden, če je podlaga preveč peščena in kolo preveč koplje. Vmes pa izjemni pogledi na bovško dolino, na Kaninsko visokogorje, srečamo tudi dve klopci za uživanje v razgledih in fotografiranje. Pot je tako lažje nadaljevati. V kolikor je sonce že precej visoko je vse še bolj zahtevno, zato odhod zgodaj, kot sem že napisal. 

6

Po cca poldrugi uri pridemo do postaje C. Zadnji del te poti je z visoko stopnjo električne pomoči ustrezen za vožnjo. Stanje elektrike na postaji le 7%. Skoraj prazna baterija, a cilj je dosežen, kar bi bilo brez elektrike nemogoče. No, peš ali z gondolo vsekakor, a s kolesom je nezamenljivo doživetje..

Pot sem nadaljeval peš, do vrha smučišča ostane še cca 1,5 urni lep “sprehod”. Naprej žal zaradi izredno strmega melišča s kolesom ni šlo. Kolo sem priklenil na postaji in hvala žičničarju, ki ga je občasno pogledal. 

5

Navzdol. Brez problemov, a previdno. Po isti poti, od postaje C mimo B do Bovca. Veliko zaviranja, veliko peska in večjih kamnov. Izjemna priložnost za preizkus kolesa in sebe. V trenutkih, ko je potrebno zdržati, je priložnost, da ugotovimo, kje so meje, kje se s kolesom ujamemo, kje pa je bolje, da ne preizkušamo mej drug drugega. 

Torej, Kanin z električnim kolesom? Vsekakor da. Naporno, a z užitkom. 

Za naslednjič ostaja izziv. Do postaje C s kolesom, nato v gondolo z njim do vrha. Spust najprej po italijanski strani, na Prevali desno, preko planine Krnica, med postajama C in B pa na pot, po kateri smo se vzpeli danes. S polno baterijo in čim več tehničnega znanja je užitek zagotovljen. V kolikor si pa omislimo še rezervno baterijo v nahrbtniku, lahko v raziskovanju kaninskih poti uživamo ves dan.  

In na koncu še nagrada. Ohladitev v bistri Soči. 

4

Prevozil: Matija Pavlovčič

September 2020

Kaj sploh je Kupikolo.si?

Fotogalerija

Seča krožna pot s kolesom

seča-banner-kolesarskih-poti_-800x300

Opis poti

Še kdo med vami, ki med potjo na morje že od Postojne naprej vzklika…MORJEEEEeee. No, mi smo vsekakor ljubitelji naše prelepe Obale, tole prelepo krožno pot z razgledom nad Sečoveljskimi solinami pa smo odkrili letošnje poletje, ko smo na bone dopustovali v Seči. In prav presenečeno ugotovili, da smo do tedaj zamujali tisto turistom manj znano Obalo. Naj vam razkrijemo prelepo krožno pot, ki jo lahko obiščete peš, z otroškim vozičkom, nosilko ali s kolesom. Ob razgledu pa boste ves čas vzklikali…wauuuuu.

1

V kolikor se boste na pot podali peš, imejte za mulčke dovolj vode, sploh v poletnih mesecih zna biti precej “poletno”. Krožna pot se začne z izhodiščem v Seči, avtomobil lahko pustite na parkirišču za Sečoveljske soline (izhodišče LERA : 45.492220°N+13.608980°E). Do Lere vodi strma, z granitnimi kockami tlakovana pot: od magistralne ceste, ki povezuje Lucijo z mejnim prehodom Sečovlje, se v Seči, na vrhu klanc odcepi na desno. Na koncu tlakovanega dela poti je križišče (na desni je stavba Pick & Place. Tu pustite avtomobil in se usmerite proti Luciji.

seča-kolesarska-pot_kupikolo

Pot vas vodi ob obali, mimo ladjedelnice, starega pristanišča, ki je izredno fotogeničen za prelepe fotografije s starimi barkami in jadernicami ter do ribogojnice Fonda. Tu najdete tudi vrt kaktusov, ki ga je pravgotovo vredno obiskati. Ob divji plaži Lucije nadaljujete čez kamp Lucija. Pot tik pri vhodu v kamp zavije strmo desno po klancu navzgor. Peš bo šlo tudi z mulčki nad 4 leta starosti, s kolesom pa se boste morali malo potruditi. A vzpona ni veliko. Že na vrhu vam svetujemo krajšo pavzo in ogled skulptur Forma Viva. Pot nadaljujte po lokalni cesti naprej med prelepimi vinogradi in nasadi oljk.

Razgled nad Sečoveljske soline vam bo vzel sapo.

Vračate se nazaj do izhodišča, med potjo lahko kupite tudi oljčno olje ali druge domače izdelke pri domačinih.

Zanimivosti

 

Sečoveljske in Strunjanske soline so edine soline v tem delu Jadrana, v katerih še pridelujejo sol in ohranjajo tradicionalni postopek pridelave z vsakodnevnim pobiranjem soli.

Soline v severnem Jadranu so imele stoletja velik vpliv na gospodarstva držav in mestnih državic tega območja. Bile so predmet političnih sporov in vojn, ker je bila sol zaradi svoje uporabnosti dragocena surovina in strateško trgovsko blago, pomembno za konzerviranje hrane in za proizvodnjo smodnika.
Svojčas je bilo poleg starih piranskih solin v Sečovljah, Luciji in Strunjanu v Tržaškem zalivu in Istri veliko manjših in večjih solin (npr. v Miljah, Kopru, Izoli, Luciji). Zaznamovali jih niso le politični in gospodarski interesi, pač pa tudi muhavost narave, ki je včasih za dolga obdobja onemogočila solinarstvo, drugič pa mu podarila preobilje.

V preteklosti je sol oz. njeno pomanjkanje močno vplivalo na zdravje ljudi.

Trgovina s soljo je bila zelo pomembna dejavnost, saj je bila ta dobrina tako dragocena, da so jo ponekod uporabljali kot menjalno sredstvo. Latinski izraz »salarium argentum« (solni denar) se je nanašal na del plačila, ki ga je dobil vsak rimski vojak, poleg tega pa se je ohranil še tako dolgo v naši zgodovini, da je iz njega nastala celo angleška beseda »salary« (plača ali mezda).
Menda so Egipčani prvi doumeli, kako jo uporabljati. S soljo so mumificirali mrtve, utrjevali barve oblačil in jo trosili na ribe in oljke.  Prvo mogočno rimsko cesto Via Salaria so zgradili njej v čast.

  • Izhodišče

    parkirišče za Sečoveljske soline LERA : 45.492220°N+13.608980°E

  • Razdalja

    6, 71 km

  • Čas vožnje

    1 h

  • Težavnostna stopnja

    3 / 5 srednje zahtevna kolesarska tura

  • Podlaga

    asfalt

  • Primerno za

    cestna in treking kolesa

Download

Fotogalerija

New World Record – Cycling 24h

blog-verstovsek-stanko-world-record24h

Svetovni kolesarski izziv v Sloveniji

Ura je 11.30 , 2 .10.2020 v Dobrovniku, majhen kraj na SV Slovenije, v glavi slovenske kokoške z županom h kateremu bi se lahko prišel učiti marsikateri župan Slovenije. Glede na datum, je vreme več kot odlično in ravno pravšnje za postavljanje kolesarskih rekordov. Vse je pripravljeno na start za napad na svetovni rekord v 24 urnem hitrostnem kolesarjenju. Ekipa je pripravljena, še zadnji pregledi kolesa in avtomobila. Vse je nared. Še zadnje čestitke župana g. Marjan Kardinarja in spodbudne besede ter nekaj fotografij za arhiv.

blog_verstovsek_stanko_world_record24h_kupikolo.si

Verstovšek Stanko, dokaj nepoznan fant iz Zidanega Mosta, ki še pred šestimi leti ni vedel kako pravilno sesti na kolo, se je odločil podreti svetovni rekord slavnega 6 kratnega zmagovalca najtežje kolesarske preizkušnje na svetu RAAM in nosilca rekorda na 24 ur z 896 prevoženimi kilometri Christoph Strasserja. V vsem tem času je s pomočjo trenerja Aleša Suhadolnika napredoval v vrhunskega kolesarja. V letu 2019 je zmagal na SLO24ULTRA , kjer je pokoril konkurenco za kar nekaj krogov.

blog_verstovsek_stanko_world_record24h_kupikolo.si
Ura je 12. Stanko štarta, ekipa kolesarskega društva Litijski Tempomat pa s sodnicama v kombiju za njim. Povprečna hitrost kaže zelo dobro, veter minimalen. Vse se odvija po v naprej določenemu planu. Menjave bidonov in ostale prehrane tečejo kot pri največjih profesionalnih ekipah na minuto točno in brez težav. Željko Krnetić dela kot švicarska ura, točno in brez napak.Po 10ih urah, povprečna hitrost cca 42,57 km/h. Noro. Stanko še vedno svež, kot da je ravno začel. Vmes hočeš, nočeš podre še nekaj hitrostnih rekordov na 100km, 100milj, 200 km, 200 milj ….. itd.
Čez noč se počasi pričnejo kazati rahli znaki utrujenosti, pa vendar povprečna hitrost še vedno na zavidljivih cca 41km/h.
Sredi noči s strani priteče in se preizkuša v hitrosti nepovabljen, a vseeno mogočen »konkurent« v obliki ogromnega jelena, ki je tekel ob Stanku nekaj 100 metrov, nakar se odloči, da zapusti prizorišče dirke v »prepovedani » smeri , tik pred Stankovim kolesom. K sreči se je vse dobro izteklo. Za Stanka in jelena.
Temperatura zunaj nad pričakovanji za ta letni čas. Ko je bilo najhladneje, je bila za ta letni čas temperatura ozračja še vedno 13 stopinj celzija.
Stanku se počasi začnejo kazati prvi znaki utrujenosti, povprečna hitrost pada, pa vendar, še vedno za čas po 20ih urah na kolesu brez prestanka precej visoka.
blog_verstovsek_stanko_world_record24h_kupikolo.si
Ob 10 uri dopoldan pa ……KRIZA !!!! Pri podajanju bidona, kolo zavijuga, udari ob spremljevalni kombi in Stanko pade. Ekipa skoči pobere kolo, Stankota. Na hitro preverjanje ali je Stanko cel, kolo v redu. Vse dobro. Stanko dobil nekaj prask čelada tudi, kolo pa samo sneto verigo. Ekipa hitro reagira popravi kolo, postavi Stankota na kolo in gremo naprej.
Nakar klic iz kombija. Stankotu pada hitrost. Ukrenite nekaj. Hitri posvet vodje ekipe z županom g. Marjanom Kardinarjem.
Vsi navijači na pomoč v avtomobile in na progo navijati na polno. Akcija uspela. Stanku se dvigne povprečna hitrost za cele 2km/h. V tem momentu gre zahvala vsem navijačem in Kolesarskemu klubu Ocean Orhids za vso pomoč in podporo.
Sobota 3.10.2020 ob 12 uri v Dobrovniku se zapiše v zgodovino kolesarstva. Stanko Verstovšek pomete z vso svetovno konkurenco in v 24ih urah z 914,02 prevoženimi kilometri postane novi svetovni prvak. Kaj naj rečemo. Nepozaben dan in najbolj norih 24 ur.
Ob vsem te se je potrebno z vsem srcem zahvaliti za nesebično pomoč krajanom Dobrovnika in njihovem županu G Marjanu Kardinar in KK OCEAN ORCHIDS TEAM-U.
EKIPA :
– Aleš Suhadolnik – trener
– Željko Krnetić – brez njega ni vrhunskega rezultata – član (Litijski Tempomat)

– Jernej Klanšek – mehanik

– Kristjan Matoz – šofer (Litijski Tempomat)

– Roman Matoz – šofer in vodja ekipe (Litijski Tempomat)
blog_verstovsek_stanko_world_record24h_kupikolo.si

Kaj sploh to je Kupikolo.si?

Kranjska Gora – Belopeška jezera – Tromeja – Kranjska Gora

kolesarske-poti_kupikolosi-800x300
  • Trasa

    Kranjska Gora – Belopeška jezera – Tromeja – Kranjska Gora 

    Izhodišče in cilj: Kranjska gora – pot poteka po manj prometnih in gorskih poteh 

  • Razdalja

    49 km

  • Čas vožnje

    2,5 ure

  • Težavnostna stopnja

    3 / 5 zahtevna kolesarska tura

  • Višinski metri

    880 m vzpon

  • Višinski metri

    804 m spust

  • Najdaljši klanec

    11 km

  • Največja strmina

    14%

  • Podlaga

    mešana-asfalt in gozdno/gorska pot

  • Primerno za

    gorska kolesa

Opis poti

Pot začnemo v Kranjski gori v smeri Rateč in Trbiža. Zavijemo na eno najlepših kolesarskih poti v Sloveniji, kolesarsko pot Jureta Robiča D-2, ki poteka od Jesenic do mejnega prehoda z Italijo. Kmalu za mejnim prehodom Rateče zavijemo levo proti Belopeškim jezerom/Laghi di Fusine. Od tu se pot ves čas zmerno vzpenja, najprej do Spodnjega in nato še do Zgornjega jezera. Pot ni težka, večji vzpon nas čaka le v zadnjem kilometru. 

Pot do Belopeških jezer lahko tudi izpustimo in jo opravimo kot samostojni izlet, lahko pa jo uporabimo kot uvod v zelo razgledni vzpon na Tromejo, stičišče treh dežel, Slovenije, Avstrije in Italije. Slikoviti pogledi nas spremljajo že od začetka poti. Najprej na levi pobočja, kjer so pozimi urejena smučišča, za tem desno Naravni rezervat Zelenci – izvir Save Dolinke, nato levo ledeniška dolina Planica s Tamarjem, desno Korensko sedlo proti Avstriji in na Tromejo, kamor se bomo odpravili na povratku. 

Ledeniška jezera se imenujejo tudi Mangartska jezera, ker ležijo v Mangartski dolini ali Fužinska jezera po bližnjih Fužinah, a najbolj jih poznamo kot Belopeška jezera po bližnjem kraju Bela peč. Poleg večjih je v okolici skritih še nekaj manjših jezer. Večji dve sta s svojo zeleno-modro barvo vode in pogledom na veličastni Mangart prava paša za oči. V kristalno čisti vodi se kopajo odsevi večnih vršacev v ozadju. Belopeška jezera so tudi dobro izhodišče za atraktivne alpinistične poti, med drugim za enega najbolj zahtevnih vzponov na Mangart, prek severne stene. 

Po kolesarski poti se vrnemo do mejnega prehoda Rateče, nadaljujemo in pri vznožju oziroma izteku FIS smučarske proge zavijemo levo v vas Podkoren. Na glavni cesti zavijemo desno proti Kranjski Gori, že po nekaj sto metrih pa zavijemo levo proti cestnemu prelazu Korensko sedlo. Do vrha nas čaka cca 3 km vzpon, naklonina ni ravno nedolžna, a klanec ni dolg. Na nasprotnem bregu se nam, kot na dosegu roke, ponuja FIS proga. Ustavimo se, da ne zamudimo čudovitega pogleda. 

kolesarske_poti_kupikolosi

Lahko se odpeljemo prav do Korenskega sedla, do mejnega prehoda z Avstrijo, lahko pa že kakšen kilometer pod vrhom zavijemo levo na gozdno cesto proti Tromeji. Približno 9 kilometrska pot je lepa, podlaga je dobra, zato ne hitimo preveč, uživajmo. Skupaj se dvignemo za cca 650 m, pod vrhom se pot približa smučišču, zato zavijemo desno in če imamo dobro gorsko kolo se morda do vrha povzpnemo po smučišču. V nasprotnem primeru se vrnemo nazaj na cesto do vrha.

kolesarske_poti_kupikolo.si

Tromeja je res zanimiva točka, poti na vrh pripeljejo s treh strani, iz Slovenije, Italije in Avstrije, na vse tri dežele se nam tudi ponujajo čudoviti razgledi. Po postanku se vrnemo nazaj v Slovenijo, a po drugi poti, kot smo prišli. Kdaj drugič pa se morda odpravimo čez mejo.

kolesarske_poti_kupikolosi

Z vrha se spustimo proti vasi Rateče, spust je dolg cca 7,5 kilometra. Na poti navzdol se nam spet ponujajo očarljivi pogledi proti Kranjski gori in proti Planici. Pogled seže skoraj do Tamarja.

10

Spust se konča v Ratečah. Pri gostilni Šurc se priključimo na asfaltirano cesto, nadaljujemo desno proti glavni cesti, se priključimo na kolesarsko pot, po kateri smo prišli in se vrnemo nazaj v Kranjsko Goro. 

September 2020

Prevozila: Alenka

Kaj to sploh je Kupikolo.si?

Download

Fotogalerija

Kranjska Gora – Belopeška jezera – Koča Zacchi – Kranjska Gora

banner-kolesarskih-poti_kupikolosi-800x300
  • Trasa

    Kranjska Gora – Belopeška jezera – Koča Zacchi – Kranjska Gora 

    Izhodišče in cilj: Kranjska gora – pot poteka po manj prometnih in gorskih poteh 

  • Razdalja

    37 km

  • Čas vožnje

    2 uri

  • Težavnostna stopnja

    3 / 5 zahtevna kolesarska tura

  • Višinski metri

    648 m vzpon

  • Višinski metri

    554 m spust

  • Najdaljši klanec

    3,5 km

  • Največja strmina

    16%

  • Podlaga

    mešana-asfalt in gozdno/gorska pot

  • Primerno za

    gorska in treking kolesa

Opis poti

Pot začnemo v Kranjski gori v smeri Rateč in Trbiža. Zavijemo na eno najlepših kolesarskih poti v Sloveniji, Kolesarsko pot Jureta Robiča D-2, ki poteka od Jesenic do mejnega prehoda z Italijo. Kmalu za mejnim prehodom Rateče zavijemo levo proti Belopeškim jezerom/Laghi di Fusine. Od tu se pot ves čas zmerno vzpenja, najprej do Spodnjega in nato še do Zgornjega jezera. Večji vzpon nas čaka le v zadnjem kilometru. 

kolesarske_poti_kupikolosi

Ledeniška jezera se imenujejo tudi Mangartska jezera, ker ležijo v Mangartski dolini ali Fužinska jezera po bližnjih Fužinah, a najbolj jih poznamo kot Belopeška jezera po bližnjem kraju Bela peč. Poleg večjih je v okolici skritih še nekaj manjših jezer. Večji dve sta s svojo zeleno-modro barvo vode in pogledom na veličastni Mangart prava paša za oči. V kristalno čisti vodi se kopajo odsevi večnih vršacev v ozadju. Slikoviti pogledi pa nas spremljajo že od začetka naše poti. Najprej na levi pobočja, kjer so pozimi urejena smučišča, za tem desno Naravni rezervat Zelenci, izvir Save Dolinke, nato levo ledeniška dolina Planica s Tamarjem, desno Korensko sedlo proti Avstriji, Tromeja na stičišču vseh treh dežel, itd. Belopeška jezera so tudi dobro izhodišče za atraktivne alpinistične poti, med drugim za enega najbolj zahtevnih vzponov na Mangart, prek severne stene. 

kolesarske_poti_kupikolosi

Pri Drugem jezeru se asfaltirana cesta konča. V smeri Koče Zacchi nadaljujemo po gozdni poti, ki postaja vedno bolj peščena, gorska in strma. V slabih 4 km premagamo 450 m.n.v. Cesta se v nekaj ovinkih vzpne do 16 odstotnega naklona. Trud se nam poplača na cilju. Mangart in sosednje Julijsko hribovje imamo povsem na dlani. Njegov vrh leži prav na meji med Slovenijo in Italijo. Ponaša se z razgledi, ki jim ni para. Zelo je obiskan, zato smo redkokdaj sami. Tudi na najvišje asfaltirani cesti v Sloveniji, ki se z druge strani vzpenja iz Loga pod Mangartom in pripelje na Mangartsko sedlo, je pogosto gneča. S cestnim kolesom lahko prikolesarimo do prek 2000 m.n.v., kar je pravi izziv za vsakega kolesarskega navdušenca.

kolesarske_poti_kupikolosi

Ko se naužijemo svežega zraka in očarljivih pogledov, se spustimo po isti poti do Belopeških jezer in nazaj do Kranjske Gore. Na poti nazaj si lahko ogledamo Zelence, se po želji zapeljemo do Planice, ali celo v Tamar, do jezera Jasna v Kranjski gori. 

Traso prevozila: Alenka

Julij 2020

Kaj to sploh je Kupikolo.si?

Download

Fotogalerija

Kranjska Gora – Trbiž – Mangartsko sedlo – Trbiž – Kranjska Gora

banner-kolesarskih-poti_kupikolo.si-800x300

Pomembno

Založimo se z dovolj hrane (sendvič, geli, energijske ploščice, ipd.)

Založimo se z dovolj tekočine, letos so vodni izviri suhi (voda, izotonični napitki, coca cola) 

Vzemimo dovolj močno svetilko za tunele

Vzemimo topla oblačila, še posebej ob nestabilni vremenski napovedi (kolesarski anorak, buf, dodatna majica, kolesarski telovnik, rokavčki)

Prevozili bomo najvišjo asfaltirano gorsko cesto v Sloveniji, cesto na Mangartsko sedlo na nadmorski višini 2.055 metrov. Izjemno slikovita trasa velja za biser kolesarskih vzponov, ki jo številne svetovne kolesarske revije uvrščajo med idealne kolesarske destinacije. 

kolesarske_poti_kg_trbiž_mangart_kg_kupikolo.si

Iz Kranjske Gore se po kolesarski poti Jureta Robiča D-2, ki poteka od Jesenic do mejnega prehoda Rateče, odpeljemo v smeri Italije. Slikoviti pogledi nas spremljajo od začetka poti. Najprej na levi pobočja, kjer so pozimi urejena smučišča, za tem desno Naravni rezervat Zelenci, izvir Save Dolinke, nato levo ledeniška dolina Planica s Tamarjem, desno Korensko sedlo proti Avstriji, Tromeja na stičišču vseh treh dežel, itd. 

Nadaljujemo do Trbiža, kjer zapustimo kolesarsko stezo. Zapeljemo skozi mesto in v spodnjem delu zavijemo desno v hrib proti Rabeljskemu jezeru. Sledi zmeren, dobrih deset kilometrov dolg vzpon, v katerem premagamo 250 metrov višinske razlike. Ko prispemo do križišča pri Rabeljskem jezeru, se držimo levo in nadaljujemo pot proti mejnemu cestnemu prelazu Predel. Kmalu zapeljemo v neosvetljen tunel, zato nam bodo že tu prav prišle svetilke na kolesih. Po lepo speljani cesti se vzpenjamo še tri kilometre, do mejnega prelaza, kjer se cesta prevesi na drugo stran. Mimo trdnjave Predil se spustimo do križišča, kjer na 1.100 metrih nadmorske višine zavijemo levo na Mangartsko cesto. Desno, iz smeri Loga pod Mangartom, vidimo nov viadukt Predel, ki premošča dolino Mangartskega potoka. Z 86 metrskim lokom med opornikoma je most z največjim lokom v Alpah. 

kolesarske_poti_kg_trbiž_mangart_kg_kupikolo.si

Po dobrem kilometru od odcepa se cesta začne resno vzpenjati. Kmalu sledi najbolj strm del, kjer naklon seže preko 20 odstotkov, a k sreči ni prav dolg in že smo pri Mitnici za plačilo ekološke takse. Ker je kolesarjem ni treba plačati, lahko nadaljujemo in se podamo v objem gozda. Sledi najlepši del poti. Na višini 1.440 m pridemo do prvega tunela, na 1.530 do drugega, sledijo še trije.   

Visokogorska cesta nas pelje visoko med vrhove Julijcev, pod mogočne stene 2.679 m visokega Mangarta in se v obliki pentlje konča na 2.055 m visokem Mangartskem sedlu. Na 11,5 kilometrov dolgi serpentinasti poti, s petimi predori, gre za preizkus življenjske energije in veselja do gibanja. Čeprav je pot tako razgledna, da bi se morali neprestano ustavljati, dvanajst, petnajst, tudi dvajset odstotni nakloni neizprosno zahtevajo vso pozornost. Na celotnem vzponu je pomembno, da se ne izčrpavamo, da ne poskušamo loviti drugih, niti jih ne čakamo. Vozimo zbrano, v svojem, čim bolj enakomernem ritmu in na vrhu smo nagrajeni, izpolnjeni in zadovoljni.

kolesarske_poti_kg_trbiž_mangart_kg_kupikolo.si

Cesta z višino postaja vedno ožja, dokler se pod vrhom ne zoži na približno poltretji meter, le za širino enega vozila. Voziti moramo zelo pazljivo, a k sreči je podlaga, kljub izpostavljenosti krutim vremenskim razmeram, gladka in trdna. Razen v tunelih, kjer vozimo skoraj na pamet in čakamo, kdaj nas bo, na od erozije načeti cesti, kam odneslo. V tunelih je popolna tema, zato niso dovolj male opozorilne lučke, ki jih večina od kolesarjev namesti na kolo, priporočljive so močnejše ali pa kar čelne svetilke. Če smo dobro opremljeni, je strah odveč. Na višini 1.880 metrov nam nadaljevanje poti prepreči zapornica. Od tu do Mangartskega sedla kolesarimo na lastno odgovornost. Vsak kolesar se za teh zadnjih cca 1,5 kilometra poti odloči po svoji presoji.  

Vožnja in okolje v katerega se povzpnemo, je neponovljivo doživetje. Z vrha na drugo stran lahko vidimo Mangartski jezeri, bolj poznani kot Belopeški jezeri, iz Bovca vsak dan prihajajo jadralni padalci, saj je Mangartsko sedlo odlično izhodišče za polete. Od tu vodita dve peš poti na vrh piramide vseh piramid, na vrh Mangarta. Malo pod vrhom na levi je odcep za Kočo na Mangartskem sedlu, ki ponuja slastne domače jedi.

kolesarske_poti_kg_trbiž_mangart_kg_kupikolo.si

Vrnemo se po isti poti, zato po počitku sledi zahteven spust do odcepa proti Italiji, kjer zavijemo desno in nadaljujemo z 1,5 kilometrskim vzponom mimo trdnjave Predil proti mejnemu prelazu Predel. Od tu lahko začnemo uživati na čudovitem spustu proti Rabeljskem jezeru, ki leži na 1.000 metrih nad morjem. V tunelu nam bodo spet prišle prav svetilke. Za nami je najtežji del poti in telo si je prislužilo temeljit počitek, zato na križišču zavijemo levo in se ustavimo ob jezeru, ki je priljubljena počitniška destinacija. Primerno je za kopanje, supanje in druge aktivnosti.

Po postanku se spustimo proti Trbižu. Malo pred mestom sledimo tablam za Kranjsko Goro in zavijemo desno. Ko se pot že kar krepko vzpenja proti Fužinam, moramo biti pazljivi, da na levi strani ne zgrešimo priključka za kolesarsko pot Alpe Adria, ki nas pripelje do slovenske meje, od koder po kolesarski poti D-2 pridemo nazaj v Kranjsko Goro.

kolesarske_poti_kg_trbiž_mangart_kg_kupikolo.si

Več informacij

  • Trasa

    Kranjska Gora – Trbiž – Mangartsko sedlo – Trbiž – Kranjska Gora 

    Izhodišče in cilj  Kranjska gora – pot poteka po prometnih in gorskih cestah 

  • Razdalja

    89 km

  • Čas vožnje

    5 ur

  • Težavnostna stopnja

    4/5 – zelo zahtevna kolesarska tura

  • Višinski metri vzpon

    1.620 m vzpon

  • Višinski metri spust

    1.490 m spust

  • Najdaljši klanec

    11,5 km

  • Največja strmina

    20%

  • Podlaga

    asfalt

  • Primerno za

    cestna kolesa

Download

Fotogalerija

K11 – Planine pod Košuto

banner-kolesarskih-poti_planine_pod_košuto_kupikolosi-800x300

Opis poti

Izhodišče kolesarskih tur je v centru mesta, nasproti avtobusne postaje Tržič. Parkiranje osebnih vozil je možno na javnih parkirnih mestih (parkirišča pri Občini Tržič, na Predilniški cesti ob vpadnici v mesto-BPT, pri Dvorani tržiških olimpijcev, za Mošenikom,…)

Skozi Tržič se odpravimo po glavni cesti proti severovzhodu (smer Lom/Dovžanova soteska). Na Slapu nadaljujemo naravnost skozi Dovžanovo sotesko, kjer se začnemo vzpenjati proti Dolini. Iz Doline do Jelendola se pot prijetno izravna in poteka v hladu ob Tržiški Bistrici. Pod Bornovo graščino v Jelendolu nadaljujemo desno, makadam nas vodi po dolini proti Medvodju, kjer zavijemo levo in se vzpnemo proti Košutniku. Pri mali HE zavijemo levo proti Šiji, po krajšem položnem delu sledi strm vzpon in nato prijeten del ceste po gozdu do odcepa za Pungrat/Šijo. Zavijemo desno in po kilometru in pol pribrcamo do slikovite planine Pungrat, kjer se poleti lahko okrepčamo. Ko po cesti nadaljujemo proti Šiji, kmalu dosežemo najvišjo točko ture, daljši postanek si privoščimo v Taborniškem domu Šija. Vlaka nas vodi prek planine Ilovica proti Kofcam, kjer prav tako z veseljem poskrbijo za lačne in žejne. Spust se začne pod planinskim domom na Kofcah naravnost navzdol v proti Ravnem. Na dnu vlake zavijemo levo na gozdno cesto, po kateri peljemo mimo odcepa za Kal vse do križišča z gozdno cesto, ki pelje proti Šiji. Zavijemo desno in se spustimo proti Jelendolu – zaključimo s spustom skozi Dovžanovo sotesko proti Tržiču.

kolesarska_pot_planine_pod_košuto_kupikolosi-800x600

Posebnosti

V poletnih mesecih se na planinah pase živina, zato obvezno za seboj zapiramo lese in s hitro vožnjo ne vznemirjamo živali.

kolesarska_pot_planine_pod_košuto_kupikolosi-800x600

Vredno obiska v bližini

kolesarska_pot_planine_pod_košuto_kupikolosi-800x600

Več informacij

  • Trasa

    Izhodišče in cilj: Tržič

    Potek: Tržič–Jelendol–Medvodje–Košutnik–planina Pungrat–planina Šija–planina Kofce–Ravne–Jelendol–Tržič

  • Razdalja

    40 km

  • Čas vožnje

    4 ure

  • Težavnostna stopnja

    3 / 5 zahtevna kolesarska tura

  • Višinski metri

    1.250 m vzpon

  • Podlaga

    asfalt – makadam – gozdna pot

  • Primerno za

    gorska kolesa

Download

Fotogalerija

Izpod gora med dolenjsko gričevje (C3)

banner-kolesarskih-poti_kupikolosi-800x300

Opis poti

Kolesarska pot se začne v mestu Kamnik v smeri proti jugu, kjer na krožišču zavijete za Domžale. V Domžalah sledite smerokazom za avtocesto, po prečkanju mostu preko Kamniške Bistrice pa zavijete desno preko Ihana, Vidma in Dola pri Ljubljani do Dolskega, kjer zavijete desno v smeri Laz in prečkate most čez Savo. Takoj za mostom pot nadaljujete desno v smeri proti Ljubljani ob reki Savi. Po prečkanju mostu čez Ljubljanico in prihodu v Zalog zavijete levo pod železnico v smeri Sostra. V Zgornjem Kašlju ponovno prečkate Ljubljanico. Od tu naprej se začne cesta rahlo vzpenjati vse do vrha Panc. Po kratkem spustu prikolesarite v Dole. Na koncu spusta zavijete najprej desno, nato pa v drugem križišču levo v smeri vasi Polica in pot nadaljujete naravnost do Višnje Gore. Po križišču sledi 1 km vzpona, nato se cesta uravna do Spodnjega Brezovega. Sledi spust proti Višnji gori. Pot se nadaljuje ob dolenjski avtocesti vse do Ivančne Gorice. Naselje prečkate po glavni cesti in nato mimo Šentvida pri Stični proti Radohovi vasi. Ob razcepu ceste izberite levo smer, ki poteka po razgibanem terenu vse do gradu Bogenšperk. Pot nadaljujete s spustom v Šmartno pri Litiji mimo cerkve svetega Martina. Preko krajšega vzpona vas pot pripelje v Litijo, kjer je zaključek na Trgu svobode pred Plečnikovem spomenikom.

izpod_gora_dolenjsko_gričevje_kupikolosi

Namigi za ogled

  • Staro mestno jedro (Kamnik)
  • Domačija Pr` Krač (Dolsko)
  • Sotočje rek Save, Kamniške Bistrice in Ljubljanice
  • Staro mesto jedro (Višnja Gora)
  • Cistercijanski samostan Stična
  • Grad Bogenšperk
  • Cerkev sv. Martina (Šmartno pri Litiji)

Zanimivosti na poti

Na gradu Bogenšperk je v drugi polovici 17. stoletja deloval kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, član angleške Kraljeve družbe v Londonu. Evropejec po duhu in izobrazbi ter Kranjec po domovini sodi med najznamenitejše može, ki so živeli in delali na slovenski zemlji ter dosegli evropsko raven in ugled.

Več informacij

  • Trasa

    Izhodišče in cilj: Kamnik – Litija

    Kamnik–Domžale–Dolsko–Sostro–Pance–Višnja Gora–Ivančna Gorica–Bogenšperk–Litija

  • Razdalja

    79,4 km

  • Čas vožnje

    3,5 ure

  • Težavnostna stopnja

    3 / 5 zahtevna kolesarska tura

  • Višinski metri

    730 m vzpon

  • Podlaga

    trdna – asfalt

  • Primerno za

    cestna kolesa

Download

Fotogalerija