Vzpon na Vršič

Start v Kranjski Gori: 806 metrov nadmorske višine

Cilj – cestni prelaz Vršič:  1.611 metrov nadmorske višine

Višinska razlika: 805 metrov

Povprečni naklon: 7,25%

Dolžina klanca: 12 kilometrov

Vzpon na Mangartsko sedlo

Start v Logu pod Mangartom:  630 metrov nadmorske višine
Cilj 1: zapornica pod Mangartskim sedlom: 1.880 metrov nadmorske višine 

Cilj 2: Mangartsko sedlo: 2.055 metrov nadmorske višine
Višinska razlika: 1.425 metrov
Povprečni naklon: 9,6%

Dolžina klanca: 17,5 kilometra

Založimo se z dovolj hrane (sendvič, geli, energijske ploščice, ipd.)

Založimo se z dovolj tekočine, letos so vodni izviri suhi (voda, izotonični napitki, coca cola) 

Vzemimo dovolj močno svetilko za tunele

Vzemimo topla oblačila, še posebej ob nestabilni vremenski napovedi (kolesarski anorak, buf, dodatna majica, rokavčki, kolesarski telovnik)

Kraljevski krog pomeni, da se v enem dnevu, na 106 kilometrski trasi, povzpnemo preko najvišjega cestnega prelaza na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Sloveniji, torej, preko Vršiča na Mangart in se na izhodišče vrnemo preko Predela in Trbiža. Izjemno slikovita trasa velja za biser kolesarskih vzponov, ki jo številne svetovne kolesarske revije uvrščajo med idealne kolesarske destinacije. 

Pot na najbolj znan gorski prelaz v Sloveniji začnemo v Kranjski Gori. Podamo se proti jezeru Jasna, kjer vstopimo v Triglavski narodni park. Cesta kmalu pripelje do prve tlakovane serpentine in do vrha, do prelaza Vršič na nadmorski višini 1.611 metrov, prevozimo 24 serpentin. Naklon se občasno povzpne na dvanajst, petnajst odstotkov, v dvanajstih kilometrih premagamo osemsto metrov višinske razlike. Vzpon je precejšen izziv, dodatno ga otežuje tlakovana podlaga na serpentinah in precej prometa ob vikendih. Na vrhu nas običajno pozdravi trop ovac, ki s svojim lenobnim vedenjem pokažejo, da smo mi vstopili v njihov svet in ne obratno. 

Preden nadaljujemo si nadenemo toplejša oblačila, kajti sledi zahteven, a prelep, spust na drugo stran, v Trento. 26 serpentin, cca 9 kilometrov, tokrat brez kock. V dolini se ustavimo na prvem parkirišču na desni strani, da snamemo anorake, saj sledi 22 kilometrov mirne vožnje po Soški dolini. Pred Bovcem se podamo blago navkreber in peljemo mimo trdnjave Kluže v smeri Loga pod Mangartom. Soča se tu od nas poslovi, svojo pot nadaljuje v nasprotni smeri, proti Bovcu, Kobaridu in Tolminu, nam pa se na naslednjih 10 kilometrih pridruži Koritnica. 

Pred Logom pod Mangartom je priporočljivo narediti krajši postanek, kajti od tu naprej sledi vzpon na Mangartsko sedlo oziroma na najlepšo in najvišje asfaltirano cesto v Sloveniji. Na skupno 17,5 kilometrov dolgi serpentinasti poti, s petimi predori, gre za preizkus življenjske energije in veselja do gibanja. Čeprav je pot tako razgledna, da bi se morali neprestano ustavljati, dvanajst, petnajst, tudi dvajset odstotni nakloni neizprosno zahtevajo vso pozornost. Na celotnem vzponu je pomembno, da se ne izčrpavamo, da ne poskušamo loviti drugih, niti jih ne čakamo. Vozimo zbrano, v svojem, čim bolj enakomernem ritmu in na vrhu smo nagrajeni, izpolnjeni in zadovoljni. 

Že med prvimi hišami v Logu pod Mangartom se cesta vzpne in napove, s čim moramo računati. Vsi se spomnimo posnetkov deroče vodne ujme, kot posledice plazu, ki je pred dvajsetimi leti rušil vse pred sabo. Zdaj tu stojijo prenovljene hiše, nov most, a cesta se zdi še bolj strma kot prej. Ko premagamo prve kilometre ceste v gradnji in oddelamo še Strmec, smo se dokopali do novega viadukta Predel na višini 1.100 m.n.v. V 6 kilometrih smo se dvignili za 470 višinskih metrov. Na levi vidimo odcep za mejni cestni prelaz Predel in od tu nas čaka še 11,5 kilometrov Mangartske ceste. Pelje visoko med vrhove Julijcev, pod mogočne stene 2.679 m visokega Mangarta in se v obliki pentlje konča na 2.055 m visokem Mangartskem sedlu. Viadukt Predel, ki premošča dolino Mangartskega potoka, z 86 metrskim lokom med opornikoma, je most z največjim lokom v Alpah. 

Po dobrem kilometru se cesta začne resno vzpenjati. Kmalu pride najbolj strm del, kjer naklon seže preko 20 odstotkov, a k sreči ni prav dolg in že smo pri Mitnici za plačilo ekološke takse. Ker je kolesarjem ni treba plačati, lahko nadaljujemo in se podamo v objem gozda. Sledi najlepši del poti. Na višini 1.440 m pridemo do prvega tunela, na 1.530 do drugega, sledijo še trije…   

Cesta z višino postaja vedno ožja, dokler se pod vrhom ne zoži na približno poltretji meter, le za širino enega vozila. Voziti moramo zelo pazljivo, a k sreči je podlaga, kljub izpostavljenosti krutim vremenskim razmeram, gladka in trdna. Razen v tunelih, kjer vozimo skoraj na pamet in čakamo, kdaj nas bo, na od erozije načeti cesti, kam odneslo. V tunelih je popolna tema, zato niso dovolj male opozorilne lučke, ki jih večina od kolesarjev namesti na kolo, priporočljive so močnejše ali pa kar čelne svetilke. Če smo dobro opremljeni, je strah odveč. Na višini 1.880 metrov nam nadaljevanje poti prepreči zapornica. Od tu do Mangartskega sedla kolesarimo na lastno odgovornost. Vsak kolesar se za teh zadnjih cca 1,5 kilometra poti odloči po svoji presoji.  

Vožnja in okolje v katerega se povzpnemo, je neponovljivo doživetje. Z vrha na drugo stran lahko vidimo Mangartski jezeri, bolj poznani kot Belopeški jezeri, iz Bovca vsak dan prihajajo jadralni padalci, saj je Mangartsko sedlo odlično izhodišče za polete. Od tu vodita dve peš poti na vrh piramide vseh piramid, na vrh Mangarta. Malo pod vrhom na levi je odcep za Kočo na Mangartskem sedlu, ki ponuja slastne domače jedi.

Po počitku sledi zahteven 11,5 km spust do odcepa proti Italiji, kjer zavijemo desno in sledi cca 1,5 kilometrski vzpon mimo trdnjave Predil proti mejnemu prehodu Predel. Od tu lahko začnemo uživati na cca 3 kilometrskem spustu proti Rabeljskem jezeru, ki leži na 1.000 metrih nad morjem. Naletimo na še en povsem temen predor, zato nam bodo svetilke spet prišle prav. Za nami je najtežji del poti in telo si je prislužilo temeljit počitek, zato na križišču zavijemo levo in se ustavimo ob jezeru. Jezero je primerno za kopanje, supanje in druge aktivnosti, zato vlada precej počitniško vzdušje. 

Nadaljujemo z približno 11 kilometrskim čudovitim spustom proti Trbižu. Malo pred mestom sledimo tablam za Kranjsko Goro in zavijemo desno. Ko se pot že kar krepko vzpenja proti Fužinam, moramo biti pazljivi, da na levi strani ne zgrešimo priključka za kolesarsko pot Alpe Adria, ki nas pripelje do slovenske meje, od koder nas kolesarska pot D-2 pripelje nazaj v Kranjsko Goro. 

Avgust 2020

Prevozili: KD Litijski Tempomat

Želite spoznati še več kolesarskih dogodkov po Sloveniji?