Biokovo je gorski hrbet v osrednjem delu Dalmacije, ki se strmo spušča proti Makarskemu primorju. Dolgo je 36 in široko do 9,5 kilometrov. Poteka v smeri severozahod – jugovzhod od izliva reke Cetine pri Omišu, kjer ga od Dinare ločuje cestni prelaz Dubci, do spodnje Neretve pri Pločah.

Z gorskega masiva se proti morju spuščajo strma in gola apnenčasta pobočja, ob obali pa je ozek rodoviten pas zemlje z mediteranskim rastlinjem. Čeprav se Biokovo z morske strani zelo hitro dvigne na 1000 in več m.n.v. gre za dostopno področje. Na greben vodi več markiranih poti, ki se prebijajo čez, na prvi pogled, neprehodne stene. Na najvišji 1762 m.n.v. visoki vrh Sveti Jure vodi asfaltirana cesta. Vrh je dobil ime po stari kapelici, ki je bila postavljena (obnovljena) leta 1646.

Z najvišjega vrha se gorski hrbet nadaljuje proti Sutvid-u (1.115 m.n.v.) in naprej proti Rilić-u nad Gradcem, kjer je višina gorskega hrbta še okoli 850 m.n.v. in se pri spodnjem toku Neretve konča.

Pot začnemo v mestu Makarska, v bližini Hotela Dalmacija. Po glavni cesti se spustimo do Luke, kjer peljemo po glavni cesti mimo nogometnega stadiona, kjer se že začnemo rahlo vzpenjati. V krožišču izberemo drugi izvoz (naravnost). Čez 300 m prispemo na večje križišče, kjer moramo prečkati magistralo (držimo se smeri za kraj Vrgorac). Za lažjo orientacijo, na nasprotni strani ceste je velik Konzum, mimo katerega moramo nadaljevati našo pot.

Od tega križišča do Vrat Biokova, kjer vstopamo v Naravni park Biokovo, nas loči točno 6 km vožnje. Nenehno se vzpenjamo, povprečni naklon tega odseka je 4,7%. Z glavne ceste zavijemo levo do zapornice, kjer plačamo vstopnino (tudi kolesarji, na žalost) in 23 kilometrski vzpon na Sv. Jure, s povprečnim 6,1% naklonom, se začne.

Vsak kilometer do vrha je lepo označen na asfaltu. Naslednjih 7 km je povprečni naklon 6,8%, občasno pa preseže tudi 10%. Prispemo do zadnje možnosti za hidracijo, do restavracije Vrata Biokova (če smo startali zgodaj, še ne bo odprta). Do vrha bidonov ni več mogoče dopolniti! V poletnih mesecih je zato priporočljivo, da iz Makarske startamo še v temi ali vsaj ob sončnem vzhodu. Ko sonce ogreje ozračje, je vročina (razen na vrhu) neznosna.

V srednjem delu vzpona sledi nekaj ravninskih kilometrov, kjer je dobro, da si odpočijemo pred zahtevnim zaključkom vzpona. Na tem delu, slabih 10 km do vrha, je nova atrakcija, park Skywalk. Sprehodimo se lahko po poti s steklenim dnom. Priložnost za kakšno sliko, ki je ne smete zamuditi. Od tukaj naprej je cesta na določenih odsekih zelo ozka in slabše asfaltirana. Pazljivost ne bo odveč. Če imamo srečo, na cesti lahko srečamo konje, ki so sodeč po ležernem vedenju že navajeni na promet. Na kolesarje in avtomobile sploh ne reagirajo več (to prikazuje tudi priložen video na Youtube-u).

Po položnem delu pa nas čakajo trije zaključni kilometri, za katere si je priporočljivo prihraniti nekaj moči. Po 29 km vzpona je to sicer bolj težko, ampak vseeno, če vzpona ne poznamo, raje prej ne pretiravajmo. 3 km pred vrhom nas čaka odsek, kjer je v prvih 1400 metrih povprečni naklon 9,3% in se povzpne tudi do 14%. Tukaj je tudi znamenita ograja z vrvjo.

Za tem odsekom je priložnost, da v nekaj sto metrih zadihamo, saj sledi zaključek, kjer naše merilne naprave redko pokažejo pod 10%. Zadnjih 300 m vzpona je najtežjih, naklon doseže 15%, občutek pa je 20%. A ko prispemo na vrh tretje najvišje gore na Hrvaškem, smo zmagovalci Sv. Jure.

Sledi spust v dolino, paziti moramo na slabšo asfaltno podlago, ter na avtomobile, ki morebiti vozijo v nasprotni smeri (v parku jih je na srečo naenkrat dovoljenih le 20). Če se na poti navzgor nismo ustavili na Skywalk-u, priporočam, da tega nikakor ne zamudimo in se ustavimo na spustu. Tukaj so temperature že prijetnejše in lahko slečemo windstopper. Ko prispemo do Vrat Biokova (zapornica), se vključimo desno na glavno cesto. Na dobri podlagi bodo hitrosti do Makarske presegale 60 km/h zato uživajmo v spustu.

Po 65 km prispemo nazaj v Makarsko.

Napisal: Dejan Mašič

Oktober 2021

Želite spoznati še več kolesarskih poti po Sloveniji?