Opis poti

Divje jezero v Idriji je vsekakor eden od očarljivejših izletov po Sloveniji. Ogled te zanimive kraške znamenitosti, do katere nas pripelje zanimiva naravoslovna poti ob reki Idrijci, lahko opravite peš ali s kolesi. Družinski izlet, ki se vam bo vtisnil v spomin zaradi prečudovite narave.

Skrivnostno kraško Divje jezero pri Idriji spada med bisere slovenske naravne dediščine. Zato je bilo že leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik, od leta 1972 pa je urejeno za obisk javnosti kot prvi slovenski muzej v naravi. Leži dobra 2 km južno od mesta.

Jezero je skrito pod prepadnimi stenami vznožja severnega roba Črnovrške planote in je povezano z zagonetnim svetom podzemnih voda. Dosedanje raziskave so potrdile domnevo, da gre za značilen »vokliški« izvir, pri katerem se strm potopljen sifonski rov obrne navzgor šele v velikih globinah.

Do jezera lahko dostopate direktno iz parkirišča, ki je urejeno tik pred stopnicami, ki vodijo do njega, lahko pa se do te čudovite naravne zanimivosti podate po naravoslovni poti, ki se prične bližje centru mesta Idrije. Avtomobil v tem primeru pustite ob športnem stadionu oz. ob nakupovalnem centru v bližini ter se podajte na 2,5 km dolgo Pot ob Rakah. Za pričetek poti glejte oznake za Jožefov jašek.

Pot ob Rakah je edina idrijska pot, ki se vam ponuja za lagoden „ravninski“ sprehod ali krajši kolesarski izlet. Le na začetku se nekoliko povzpne, nato pa poteka skoraj dva kilometra in pol po ravnem. Vodi vas ob levem bregu Idrijce, mimo visečih mostov, ki so imenitna razgledišča nad gorsko hudourno lepotico Idrijco, do edinstvenega Divjega jezera. Pot je zanimiva v vseh letnih časih in ob vsakem vremenu. Primerna je tudi za otroški voziček in kolo, vendar boste tik pred jezerom in na nekaterih delih pri prečkanju mostu morali vaše vozilo malo dvigniti.

Naravoslovna učna pot vas pelje skozi raznovrstne gozdne združbe z bogatim podrastjem mimo največjega jesena, dobovega drevoreda, studenčka s pitno vodo, vse do jezu in jame nad Kobilo. Do Divjega jezera vas vodi pot čez zelo zanimivi viseči most.

Še namig: Ko boste v teh krajih, ne pozabite na obisk lokalne gostilne, ki ponuja kulinarično posebnost-idrijske žlikrofe.

Zanimivosti

UNESCOVO MESTO IDRIJA VABI NA DOŽIVETJA

V najstarejšem rudarskem središču v Sloveniji so več kot pol tisočletja dan za dnem doneli udarci kladiv in rudniški stroji. Drugi največji rudnik živega srebra na svetu je Idriji pomagal, da se je razcvetela na vseh področjih, od tehnike in znanosti do trgovine in kulture. Danes je celotno staro mestno jedro na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Nekdaj rudniški grad Gewerkenegg z začetka 16. stoletja še vedno bdi nad privlačnim krajem, ki ga obdajajo čiste vode, prostrani gozdovi in razgledne planote. Idrija vabi, da odkrijete njeno bogato kulturno in tehniško dediščino svetovnega pomena, spoznate tradicijo klekljanja idrijske čipke, zadihate v neokrnjeni naravi in okusite tradicionalne dobrote v okoliških vasicah.

MESTNI MUZEJ VABI V NEKDANJI RUDNIŠKI GRAD GEWERKENEGG

Danes v Idriji skoraj ni več pravih rudarjev, toda njihova kulturna in tehniška dediščina spremljata obiskovalce na vsakem koraku. Uprava rudnika je nekoč domovala na gradu Gewerkenegg, kjer je danes Mestni muzej Idrija. Mesto na sotočju rek Idrijca in Nikova se je zaradi drugega največjega nahajališča živosrebrove rude na svetu hitro razvijalo. Privabilo je mnoge pomembne naravoslovce, graditelje in izumitelje svojega časa. Rudarji so se po delu radi poveselili in sprostili, zato se je v Idriji razvila vrsta glasbenih, kulturnih in športnih društev. Vsi pomembnejši dogodki so se nekoč odvijali na »starem placu«, kot pravijo domačini Ahacijevemu trgu, ki je dobil ime po zavetniku rudarjev.

Gostinski lokal v bližini

Gostilna in pizzerija Na vas

Čisto ob glavni cesti Idrija-Tolmin v kraju Spodnja Idrija stoji gostišče Na vas, kjer vam v prijetnem ambientu postrežejo s pravimi lokalnimi specialitetami. Mi smo izbrali idrijske žlikrofe in bili nad njimi navdušeni. Recepta pa ne izdajo;)

VEČ NAMIGOV ZA IZLETE NAJDEŠ NA Druzinski-izleti.si

Opis poti

Najlepše poti za ljubiteljske kolesarje, primerne za vse generacije, so zagotovo ob Cerkniškem jezeru. Krožne poti ob jezeru so mogoče malo dolge za sprehajalce, a ravno pravšnje za kratke in nezahtevne kolesarske izlete. Izbiramo lahko med 10timi različno zahtevnimi potmi, ki v celoti potekajo po makedamu in nosijo zabavna imena. Izbirate lahko med žabo, ščuko, Jezerkom, coprnico, medvedom….

Mi smo se za začetek lotili ŽABE, ki je dolga 11 kilometrov in primerna za res vsakogar. Vodi od Dolenjega Jezera skozi vas Otok in ob vznožju Javornikov nazaj na izhodišče. Vas Otok je bila ob našem obisku čisto navadna vas, vendar je v času stoječe vode osupljiv prizor. Malo smo imeli težav pri razlagi otroku, zakaj je Cerkniško jezero brez vode…beseda presihajoče zna biti kar zahtevna, sploh če vmes sopihajoče kolesariš in zabavaš najmlajšo članico, ki se kraljevsko prevaža v stolčku:)

Avtocesto “Ljubljana – Koper” zapustimo na izvozu Unec, se peljemo skozi Rakek in pridemo v Cerknico. Bodimo pozorni na oznako za Dolenje jezero, ki nas usmeri desno. Kmalu pridemo do vasi in parkiramo na velikem urejenem parkirišču nekoliko za njo.

Cerkniško jezero obsega 26 km2 in najbolje ga bomo doživeli, če ga obkrožimo s kolesom. Za tiste najmlajše pa bo dovolj že obisk kraterjev Cerkniškega jezera. Začnimo v vasi Dolenje jezero, kjer je domačin Vekoslav Kebe uredil Muzej Cerkniškega jezera. Delovanje vodnega sistema jezera nam bo prikazal na živi maketi, ogledamo pa si lahko tudi multivizijo o jezeru in se podučimo o življenju ob njem skozi čas.  Fenomen presihajočega Cerkniškega jezera je po svetu zaslovel kot kraj, kjer lahko na istem mestu pasejo živino, orjejo njive ter lovijo ribe in se vozijo s čolni. Ko je jezero polno, predstavlja največjo jezersko površino v Sloveniji, nato pa presahne in razkrije svoje ekstenzivne kmetijske površine.

Zanimivosti

Pripovedka o COPRNICAH IZ SLIVNICE

Bilo je pred mnogimi stoletji in skoraj tisočletji. Mogočni gozdovi so prekrivali široka področja Slivnice, Javornika, Snežnik vse tja do Trnovskega gozda. Ljudje so v dolini vsako leto zrli z nejevero proti vrhovom, ki so v sebi skrivali veliko strahov in vraževerja. Še posebno Slivnica se jim je zdela strašna, saj so pogosto videli dim, ki se je vil iz vrha proti temnim oblakom, ki so se kasneje razdivjali v strašne nevihte.

Ni ga bilo junaka, ki bi si upal približati tej skrivnostni gori, ki je skrivala vse vrste zdravilnih zelišč in tudi nekaterih skrivnosti, ki so se šele kasneje pokazale v vsej svoji veličini. Sčasoma so ljudje postali zelo radovedni in so silili v temne gozdove, saj je bilo v njih vse polno divjadi, ki so tako ali drugače popestrili jedilnik v krušni črni kuhinji. Nekega dne je mladi vaščan pomotoma zašel preveč globoko v gozd in ni našel več poti iz njega. Mračilo se je že in ni vedel kam kreniti saj ga je bilo zelo strah teme in nočnih klicev divjine. Ko je tako nekaj časa taval po temini gozda se mu je zazdelo, da nekje pred sabo navzgor po hribu vidi svetlobo. Pogumno je krenil na pot in kmalu prišel do vrha in tiste strašne jame, ki je zevala v globino. Iz nje so prihajale prečudovite ženske podobe in se zbirale okrog tabornega ognja, nad katerim se je v kotlu kuhala neka čorba, ki je mladeniču strašno dišala. Kar vleklo ga je tja, da bi si potešil lakoto. Mladenke so najprej sedele okoli ognja, potem pa se je začela razlegati glasba, ki je mladenkam pognala kri po žilah, da so začele plesati in se veseliti. Mladeniča je ves prizor tako očaral, da je pozabil kje je, kaj dela in zakaj je prišel. Dekleta pa so plesala vse hitreje in hitreje in kaj kmalu se je ves prizor strahovito spremenil, saj so zdaj dekleta plesala že kar po zraku, okoli dva metra nad zemljo. Mladenič je z odprtimi usti opazoval in se prestrašil vsega, kar je videl. Kot blisk se je pognal v nasprotni smeri in se ni ustavil prej, dokler ni zagledal svoje kolibe. Komaj je prestopil prag je začel pripovedovati kaj je videl in kako je ubežal. Ljudje mu sprva niso verjeli, a kasneje so vse pogosteje videli ples mladenk in skozi tisočletja so goro začeli klicati Coprniška gora.

Tako je nastala legenda, ki se še danes kaže v povorki pustnih šem v sami zveličavni Uršuli, coprnici nad coprnicami.

Gostinski lokal v bližini

Jezerski Hram TGC ob Cerkniškem jezeru nudi odlično kavico in različne dobrote, ki potešijo male lačne trebuščke. Idealno za postanek na malici, slaščici ali okrepčilu ter osvežilni pijači. Prelepo urejena zunanja terasa in prijazna postrežba nas je prepričala, da se sem večkrat vrnemo. Prijazni tudi do hišnih ljubljenčkov, če le ti pridno ležijo ob lastniku:)

VEČ NAMIGOV ZA IZLETE NAJDEŠ NA Druzinski-izleti.si